Vpis v prvi razred

Za boljšo šolo (6)

Te dni poteka v osnovnih šolah vpis otrok v prvi razred. O datumih vpisa v posameznih šolah starše obveščajo vrtci, šole in lokalne skupnosti. Starši morajo ob vpisu izpolniti vpisni list z nekaj osnovnimi podatki o otroku in starših. Zelo pomembno je, da starši ob vpisu opozorijo na morebitne otrokove zdravstvene težave in se izjasnijo, ali bo otrok potreboval jutranje varstvo in popoldansko podaljšano bivanje.

Po Zakonu o osnovni šoli so za vstop v šolo godni tisti otroci, ki bodo v koledarskem letu 2019 dopolnili šest let. Starši so svojega otroka dolžni vpisati v matično šolo v svojem šolskem okolišu. Tudi v primeru, ko želijo iz katerega koli razloga vpisati otroka v drugo šolo zunaj svojega šolskega okoliša, mora biti otrok najprej vpisan v matično šolo in šele kasneje prepisan v drugo, če ga je ta pripravljena sprejeti. Preveriti morajo tudi to, ali bodo s prepisom ohranili pravico do brezplačnega prevoza.

Starši se iz različnih razlogov odločajo za prepis v drugo šolo. Včasih menijo, da je tista druga šola »boljša« – recimo, da je bolj vzgojno naravnana, ima bolj prijazne učitelje, so učenci bolj uspešni v srednjih šolah itd. Pogosto je razlog za prepis v šolo zunaj matičnega okoliša tudi bližina starih staršev, ki bodo popoldne pazili na otroke. Prepis na drugo šolo bi bil pred leti, ko so se otroci ob popoldnevih še igrali po dvoriščih in se potepali po vasi, za otrokov socialni razvoj in druženje z vrstniki zelo škodljiv. Danes, ko pa dvorišča in igrišča ob popoldnevih samevajo, saj so šolarji po krožkih ali pa varno zaprti pred domačim računalnikom, te škode ni več čutiti.

Če starši menijo, da njihov otrok kljub šestim letom še ni dovolj zrel ali zdrav za vstop v šolo, lahko prosijo za odlog šolanja. Vlogo za odložitev obravnava posebna komisija, ki jo v vsaki šoli posebej imenuje ravnatelj. V komisiji so otroški zdravnik, vzgojiteljica, učiteljica prvega triletja in šolska svetovalna delavka (žensko obliko uporabljam zato, ker v šolah med zaposlenimi prevladujejo ženske). Komisije večino vlog – če ne vseh – rešijo pozitivno, saj si nihče ne upa prevzeti odgovornosti za morebiten očitek, da otrok ni uspešen zato, ker smo ga prezgodaj silili v šolo. Zadnja leta se celo govori, da otrokom z bolj zgodnim vstopom v šolo krademo otroštvo in da je konec brezskrbnih let tako za otroke kot za starše. Glede na to, da se pri nas s šolo in domačo nalogo ukvarja cela družina, je to res.

Dejstvo je, da se je v zadnjih šestih ali sedmih letih odlog šolanja s petih povečal na deset do enajst odstotkov. Raziskave o tem, kaj se dogaja s prvim triletjem osnovne šole in zakaj vedno več staršev prosi za odlog šolanja ali se odloča za šolanje na domu, nimamo. Prav tako nihče ne spremlja razvoja tistih otrok, ki so se všolali eno leto kasneje, to je pri sedmih letih. Za zdaj lahko samo ugibamo. Sama pa se spomnim številnih generacij otrok, in to do nedavnega, ki so ob prehodu iz vrtca v šolo navdušeno pripovedovali, kako se veselijo šole. Vedeli so, da so že »preveliki« za vrtec in bi se radi naučili pisati in brati. Nasmejani in z velikim zaupanjem so se otroci prvi šolski dan oklenili svoje nove učiteljice. Mogoče sta bila med petdesetimi otroki le en ali dva, ki sta se preplašeno oprijemala mame in nista hotela s sošolci v razred.

Kaj se je torej spremenilo v zadnjih nekaj letih – šola ali starši?