Resnica o Prešernu
»Naš največji pesnik ni bil prav nič vase zagledan človek, pa mu je bilo zato tudi povsem vseeno, kako bo z njegovim pogrebom. Slovenci pa smo očitno take narave, da človeka začnemo bolj ceniti šele tedaj, ko umre. Tako je bilo tudi s Prešernom. Ob Prešernovi smrti je sodnik Konšek Prešernovo stanovanje takoj zapečatil, da ne bi kdo česa odnesel. Konrad Lokar, načelnik kranjske narodne straže, katere član je bil tudi Prešeren, pa je v Ljubljano poslal hitrega sla. V Kranju so takoj zazvonili vsi zvonovi tako na glas, da je odmevalo vse do Karavank. Ko je sel dosegel ljubljanske oblasti, so se oglasili tudi vsi ljubljanski zvonovi. 'Ježeš, kaj pa se je zgodilo?!' so se prestrašeno spogledovali Ljubljančani. 'Prešeren je umrl!' je šlo od ust do ust. Dekan Jožef Dagarin je posebnega sla poslal tudi k Ani Jelovšek. Sporočil ji je, da je France na smrtni postelji priznal otroka. Ana si je ob tem globoko oddahnila. A njej in otrokoma to ni prineslo posebnih ugodnosti. Med bolj vrednimi predmeti, ki jih je Prešeren zapustil svojima otrokoma, je bila samo zlata ura – darilo grofa Dubskega. Ob Prešernovi smrti se je posebej lepo izkazal tiskar Jožef Blaznik, zasebnik, ki je natisnil tudi Prešernove Poezije. V imenu ljubljanskega Slovenskega društva je dal na svoje stroške natisniti osmrtnico, ki so jo potem po ljubljanskih ulicah delili vsem mimoidočim. To je bila, po osmrtnici za Smoleta, šele druga osmrtnica, tiskana v slovenskem jeziku … / 10. februarja 1849 je bil zelo mrzel, a sončen dan. Ves pogrebni obred je vpričo nepregledne množice opravil dekan Dagarin, pogrebno mašo pa je v kranjski župnijski cerkvi opravilo kar osem duhovnikov. Po maši je dolg pogrebni sprevod krenil proti pokopališču. Krsto in številne vence so nosili pripadniki kranjske narodne straže. Med domačimi so za krsto stopali brat Jurij ter sestri Katra in Lenka pa tudi veliko Vrbljanov, Radovljičanov, Tržičanov in Kamničanov, predvsem pa Ljubljančanov. Nekdo je ob tem celo pripomnil, da so se mestni škrici prišli v Kranj prepričat, ali je Prešeren v resnici odšel na drugi svet.« (Str. 109–111)
To knjigo velja pred Prešernovim dnevom 2019 še enkrat priporočiti v branje. Pisatelj Ivan Sivec, sicer tudi gost Glasove preje, je v njej popisal 21 epizod iz pesnikovega življenja na svež in berljiv način. Ker bo v teh dneh minilo že okroglih 170 let od pesnikove smrti, sem izbral odlomek iz poglavja, v katerem avtor opiše pesnikov pogreb na kranjskem pokopališču, 10. februarja 1849 …