Gledamo njegovo čutenje

Zatemnjena razodetja, tak je naslov razstave umetniških fotografij Janeza Pelka, so včeraj za mesec in pol osvetlili in razodeli v Groharjevi galeriji v Škofji Loki.

Škofja Loka – Ne, Janez Pelko ni običajen fotograf. Tudi njegove fotografije niso običajne fotografije. Niti orodja, s katerimi občasno fotografira, za današnji čas niso niti najmanj običajna. In misli, ko fotografira, niso običajne. Tudi fotografska postavitev je drugačna. Janeza Pelka pač. »Srečo imam, da kot domačin galerijo dobro poznam, kljub temu pa sem jo premeril po dolgem in počez, zabeležil vse detajle, stebre, niše v zidu … V treh letih sem posnel okrog 150 fotografij aktov s camero obscuro, v Groharjevi galeriji pa glede na prostor razstavljam izbor 86 fotografij.« Te so različnih formatov, ena je umeščena na strop, dve ležita na tleh. »Razstava je tako tudi nekoliko interaktivna, lahko stopiš na fotografijo in imaš občutek, da nisi storil prav, a tega nikomur ne poveš. Mogoče paziš, da ne stopiš nanjo, četudi je na tleh.«

Janez Pelko je bil tudi pri orodjih tokrat nekonvencionalen, saj je pri fotografiranju, kot zapisano, uporabil camero obscuro. »Najstarejša projekcijska tehnika za reproduciranje realnosti, ki Pelku pomeni velik izziv, zahteva od fotografa posebno pozornost, potrpežljivost in drugačen tehnični pristop kot pri konvencionalni fotografiji in digitalnih orodjih,« v zapisu k razstavi razmišlja umetnostni zgodovinar in kustos Loškega muzeja Boštjan Soklič. Če ima tak način fotografiranja skozi 0,3 milimetra veliko luknjico omejitve zaradi potrebe po daljši ekspoziciji ali pa tresljajev zrcala, pa so tu tudi prednosti. »Fotografiji daje gibanje, nekaj sanjskosti, v kompoziciji ustvarja vzdušje in telesnost.«

Več razlogov je, da Pelko scenografijo za svoje akte išče v naravi. Prvi, a ne najpomembnejši, je njegova naveličanost studia. »Veliko sem delal v studiu, mogoče mi tudi zato ta deluje vedno bolj sterilno, preveč umetno. Bolj pomembno je, da sem preprosto zaljubljen v naravo. Več, običajno grem čez to, kar je znano, in odkrivam tisto, kar nam je v naravi neznano, kar so naši predniki obvladali, pa so razne religije in znanosti zatrle,« pove Janez, ki verjame v naravo in njeno živost, predvsem pa v skrivnostne energije, ki se pretakajo v njej. »Človeško telo je del narave in je podvrženo njenim zakonitostim. Ko se slečeš in s tem odvržeš neki sram, ki so nam ga v zgodovini vcepili, se s tem še močneje povežeš tako z naravo kot s svojo dušo.«

Kot potrjuje Soklič: »Na Slovenskem je veliko fotografov, ki se ukvarjajo z aktom, le malo pa je takih, ki bi jim iz modela uspelo izvabiti toliko spontanosti, pristnih čustev, poz in efektnih interakcij z naravnim ali umetnim okvirom, kot to uspeva Janezu Pelku. Fotograf instinktivno postavlja protagoniste svojih zgodb v divjo naravo, na pečine, ob slapišča, na gozdne jase, v grape pod vršaci. Prepušča jih elementarnosti narave, ob tem pa poskuša do dopustnih meja, ki mu jih določa uporabljena fotografska tehnika, skrbeti za optimalnost kadra.«

Lahko bi rekli, da Pelko fotografira svoja občutja, ki ji odkriva le na ta način, sicer jih niti ne bi poznal. Mogoče celo govorimo o meditaciji, ko se človek poglobi vase in v sebi odkriva vedno nova spoznanja. »Med fototerminom odkrivam, kako močno smo ljudje povezani med seboj. Ko delam z modelom, ki ga niti ne poznam in seveda obratno, se vedno zgodijo nova presenečenja. Na srečo se znam prepustiti interakciji različnih energij in se stvari zgodijo same od sebe. Energija modelov je zelo pomembna in se odraža v fotografijah, čeprav jim ni videti obraza.« Razstava bo na ogled v drugi teden marca, v spominu pa nam ostaja mnogo dlje.