Z glasbo do petdeset in naprej

Simpatični in aktivni Kranjčan Vito Stričevič tudi po srečanju z Abrahamom še vedno ostaja zvest glasbi.

Ko Vito sedaj, ko je – še vedno poln mladostne energije – prestopil polstoletni življenjski prag, obrača strani svojega albuma in se prepušča spominom na dosedanjo prehojeno pot, prihaja do ugotovitve, da je v bistvu življenje eno samo naključje, ki ga povezuje splet takšnih in drugačnih anekdot. Teh v Vitovem življenju ne manjka, rdeča nit, ki ga spremlja že od rane mladosti, pa je prav gotovo glasba in vse, kar je povezano z njo.

Že ob koncu osnovnošolske dobe ga je pomembno zaznamoval dogodek, ko je na poti iz šole našel avdio kaseto, ki je še istega dne končala v njegovem kasetofonu – izkazalo se je, da gre za glasbo udarnih skupin, kot so D.R.I., Niet, Exploited; glasbo, ki je na radijskih postajah takrat ni bilo moč slišati in ki je Vita v trenutku zasvojila za vedno.

Že v srednji elektrotehniški šoli, na katero se je vpisal predvsem zaradi alter glasbenega vzdušja, je poprijel za kitaro, s katero sta še danes neločljiva. Uspešno je opravil sprejemne izpite na Fakulteti za elektrotehniko, sledil je odhod k vojakom v šolo rezervnih oficirjev za zvezo. »Sprva sem še dokaj pridno študiral, do klica prijateljev Igorja in Bojana z vabilom, če bi se pridružil njuni skupini. Seveda sem ponudbo sprejel brez pomisleka, saj je bila moja velika želja igrati v skupini in pristal sem v Skarabejih,« se spominja Vito. »Kot je bilo v navadi za našo generacijo iz kamene dobe, kot nas poimenuje današnja mladina, je sledila poroka in prihod dveh otrok, Kristine in Aljoša. Takrat sem z glasbo začasno prenehal, vedno pa sem vedel, da se enkrat k njej vrnem – ko te glasba prevzame, vrnitve ni.«

Vitu nikoli ni bilo težko poprijeti za delo. Ker je tovarna Planika, kjer je bil štipendist, že počasi ugašala, se je zaposlil v kranjski Savi, ob napornem delu pa je doštudiral menedžment na Univerzi v Mariboru. Opravljal je raznolika dela, dokler ga pot ni pripeljala na področje, ki mu je pisano na kožo – še danes vztraja kot nabavno-marketinški koordinator v podjetju za tehnično blago.

Vmes je spoznal svojo sedanjo partnerko Ireno, s katero delita ogromno skupnih interesov, med njimi seveda glasbo. Navdušujeta se nad mnogimi skupinami, od roka do metala, tako da skupaj obiskujeta koncerte tako v domačih logih kot tudi v tujini. Tako ju je v Beograd v popularni lokal Čorba Caffee zaneslo z željo, da spoznata legendarnega pevca Boro. Takrat sicer nista imela te sreče, se je pa vse vrnilo z obrestmi kasneje, ko je Riblja čorba gostovala v Kranju, njihova predskupina pa ni bil nihče drug kot Skarabeji. Za Vita nepozaben dogodek, kot tudi tisti, ko so oder delili z zasedbo Niet, ali pa takrat, ko so ga kot kitarista povabili v priznano thrashmetalsko zasedbo Sarcasm, preko katere je Vito začutil tudi energijo, ki jo nudijo veliki odri pred množicami oboževalcev: nastopili so na festivalu Metal Days v Tolminu, na priznanem festivalu Exit v Novem Sadu, lani pa na razprodani premieri dokumentarnega filma Železne stopinje, kot verjetno najstarejša še delujoča tovrstna skupina pri nas.

Vito tako ostaja zvest glasbi, svojim načrtom tako na poslovnem kot glasbenem področju, ob tem pa še vedno izžareva svojo pozitivno energijo, ki jo s svojim nasmehom vselej širi na vse okoli sebe.