Milana z otrokoma Nikšo in Ano; v Kranj, kjer so lepo sprejeti, se je družina preselila iz Prijedora. Starši so na tej delavnici le izjemoma, ko so otroci še mlajši. / Foto: S. K.

Jezikam slovensko

Pod tem imenom v Medgeneracijskem centru Kranj potekajo delavnice za otroke in mladostnike, ki jim slovenščina ni materni jezik.

Osnovnošolke Blerta, Eliona in Erinda, ki so v Sloveniji šele nekaj mesecev, so povedale, da na delavnico rade prihajajo, tudi zato, ker jim je všeč učiteljica Polona Žagar. Delavnice Jezikam slovensko potekajo enkrat na teden v popoldanskem času in niso samo poučne, ampak je učenje slovenščine tudi zabavno, kot so zatrdili mladi udeleženci. Prejšnjo sredo so imeli bolj klasičen način učenja v šolskih klopeh s pomočjo učnih listov, učiteljica Polona Žagar je pojasnila, da kdaj tudi ustvarjajo, pripravijo kuharsko delavnico (s slovenskimi ali tujimi jedmi) in se prek tega učijo slovenščine; najprej besed, potem besednih zvez, tvorjenja stavkov ... a vse lepo počasi. Tudi staro mestno jedro Kranja so že obiskali z učiteljico, ki jim je razložila, kje je kaj, da se lažje orientirajo v prostoru, da vedo, kako se reče kakšni ulici.

Obiskovanje delavnice ni otrokova obveznost, ampak izbira, vključi se lahko kadarkoli med šolskim letom, znanje pa se ne ocenjuje. Pisana je druščina osnovnošolcev od prvega do devetega razreda, kdaj se jim pridružijo srednješolci. Največ je otrok iz albanskih družin in družin z območja republik nekdanje Jugoslavije, imeli so tudi že otroke ruskih družin. »Bistvo vsega je konverzacija, da čim več govorijo slovensko. Slovenščino imajo seveda tudi v šoli, doma pa se večinoma pogovarjajo v maternem jeziku,« je pojasnila Žagarjeva. Besede in stavke govorijo, zapisujejo, utrjujejo. Prejšnjo sredo so poskušali usvojiti čim več besed o hrani, pijači, oblačilih, obutvi. In kaj jim je najtežje pri učenju? »Sklanjanje jim je najtežje. Dvojina sploh ne ... (smeh) Nas sprašujejo, zakaj je Slovenci ne uporabljamo,« je še dejala Žagarjeva.