Ledenik brez ledeniških značilnosti
Posledice podnebnih sprememb se odražajo tudi na Triglavskem ledeniku. Ledenik postaja vse manjši, razen ledu nima več drugih ledeniških značilnosti.
Ljubljana – Triglavski ledenik razen ledeniškega ledu nima več drugih ledeniških značilnosti, zato o ledeniku lahko govorimo le še zaradi njegove preteklosti, pravi Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika na ZRC SAZU, kjer že od leta 1946 izvajajo redne meritve ledenika. Pavšek je izsledke več kot sedmih desetletij meritev predstavil na nedavnem predavanju ob odprtju razstave Zeleni plaz – včeraj, danes, jutri: 70 let rednih opazovanj Triglavskega ledenika na Oddelku za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete.
Ob začetku stalnih meritev je meril še okoli 14 hektarov, danes pa le še slab hektar in je po površini že manjši od ledenika pod Skuto, ki skupaj s Triglavskim velja za najbolj jugovzhodno ležeči ledenik v Alpah. Triglavski ledenik imenujemo tudi Zeleni plaz. »Že samo to ime nam pove dve stvari. Prvič, da ga ne bi bilo, če ga ne bi hranili plazovi. V naših geografskih širinah in na takšnih nadmorskih višinah praviloma namreč ni ledenikov. Drugič pa, da je pred ledeniškim ledom firnov led, ki lomi svetlobo z zelenimi barvnimi odtenki. Prvopristopniki so zaradi tega določene dele ledenika videli nekoliko zelenkasto,« je vzdevek Triglavskega ledenika pojasnil Pavšek.
Ledenik v svoji dolgi življenjski dobi ni bil priča le menjavanju hladnejših in toplejših obdobij, temveč tudi številnim povsem človeškim dejavnostim. Tako je denimo »nastopal« v filmih in svojo snežno površino odstopal smučarjem za treninge in tekme, v svoji zgodovini pa žal beleži tudi dve nesreči letal.
A slovenskima ledenikoma se ne piše nič dobrega. Med desetimi najtoplejšimi talilnimi dobami so jih namreč kar devet zabeležili po letu 2000. »Podnebne spremembe so tu, ne moremo si zatiskati oči,« je dodal Miha Pavšek, ki je segrevanje ozračja ponazoril tudi s teoretičnim primerom: »Temperature tako rastejo, da je učinek enak, kot da bi ledenik vsakih 15 let prestavili za sto višinskih metrov nižje.«
Krčenje ledenika pa razkriva tudi številna brezna, ki so nastala prav zaradi odtekanja vode pod ledenikom. Najbolj znano je Triglavsko brezno, ki so ga jamarji raziskali do globine 274 metrov, sicer pa so evidentirali tudi več deset manjših. »Pred časom smo se tako nekoliko provokativno vprašali, ali se led seli pod zemljo. Kot kaže, imamo namreč v Triglavskem breznu eno največjih teles jamskega ledu na območju Alp,« je še dodal Miha Pavšek, ki skupaj s kolegi nadaljuje raziskave območja in kot pravi, raziskovalnih izzivov, kljub temu da je ledenika le še za vzorec, ostaja še dovolj.
Če se danes zaradi podnebnih sprememb soočamo s taljenjem ledenikov, pa je bilo povsem drugače v zadnjem poledenitvenem sunku pleistocena. Dr. Uroš Stepišnik je predstavil povzetke dosedanjih raziskav poledenitve v Alpah in Dinarskem gorovju Slovenije, ko so se ledeniki razraščali čez večje območje Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp, ter na južnih pobočjih Snežnika, na Pohorju in v Trnovskem gozdu. Po Stepišnikovih besedah v Sloveniji v raziskavah na tem področju zaostajamo za večino drugih evropskih držav. Na različna vprašanja o značilnostih in natančnih razsežnostih ledenikov, glaciologi še čakajo odgovore oziroma sredstva za projekte, s katerimi bi jih lahko našli.