Radovljičanka Nina Mozetič / Foto: osebni arhiv

Duša otroka je tista, ki najbolj potrebuje pomoč ob ločitvi staršev

Ločitev staršev otroka zaznamuje za celo življenje. Marsikdo se izgubi. A ravno starši naj bi olajšali stisko otroka ob ločitvi, pa tega pogosto ne zmorejo. »Kot otrok, ki je doživel ločitev, vem, kako dragocena je pomoč nekoga, ki gre s teboj skozi to preizkušnjo.« Nini Mozetič je ta preizkušnja še bolj izoblikovala njeno tankočutnost in empatijo pri razumevanju otrok ločenih staršev.

»Starši pogosto ne prepoznajo bolečine, ki jo doživlja otrok, ker so preveč v lastni bolečini. Ločitev je osebni poraz in težko je preseči izgubo bližnje osebe, ljubezni. Sovraštvo pa je žal tisti obrambni mehanizem, da se lahko čustveno oddaljiš od bivšega. A če grdo govoriš o bivši, bivšem, otrok to razume kot napad na njegovo samopodobo, kajti oče bo zanj vedno oče, mami pa mami.«

Ste pravnica, svoje poslanstvo pa ste našli v pomoči staršem in otrokom pri premagovanju stiske ločitve. Zaznamovala vas je osebna izkušnja ...

»V svojih najstniških letih sem doživela ločitev staršev, ki me je zelo zaznamovala in me podala na dolgo življenjsko preizkušnjo. Ta preizkušnja mi je vsekakor ogromno vzela, a mi na dolgi rok predvsem dala spoznanja in veščine, ki jih danes udejanjam pri uresničitvi svojega poslanstva. Med študijem prava sem se srečala s težkimi zgodbami ločitvenih postopkov, kar me je še bolj spodbudilo pri odločitvi, da svoje ustvarjanje posvetim otrokom ob ločitvi njihovih staršev. Lastna izkušnja je še bolj poglobila mojo tankočutnost in empatijo do otrok ločenih staršev, zato se lažje vživim vanje in jih razumem. Duša otroka je tista, ki najbolj potrebuje pomoč.«

Kaj doživlja otrok ob ločitvi?

»Starši pogosto ne prepoznajo bolečine, ki jo doživlja otrok, ker so preveč v lastni bolečini. Ločitev je osebni poraz in težko je preseči izgubo bližnje osebe, ljubezni. Sovraštvo pa je žal tisti obrambni mehanizem, da se lahko čustveno oddaljiš od bivšega. A če grdo govoriš o bivši, bivšem, otrok to razume kot napad na njegovo samopodobo, kajti oče bo zanj vedno oče, mami pa mami.

Ločitev je boleča za celo družino, za otroka pa še posebno. Otrok je največja žrtev. Zaradi svoje mladosti je še bolj ranljiv, ne razume, kaj se dogaja, doživlja osebno stisko. Pomembno je, da starši v teh trenutkih znajo slišati otroka v njegovih čustvih, čeprav verjamem, da je to težko. Takrat se oba borita tudi z občutki krivde, skrbmi, kje bo kdo živel, kako bo živel, kako bo s skrbništvom nad otrokom. Običajno so strelovod otroci, ki vse to slišijo.

Otroci se ob ločitvi počutijo zmedeni, žalostni in prestrašeni. Zavedati se je treba, da otroci v notranjosti zelo trpijo in se bojijo izraziti svoja občutenja. Pri tem začnejo skrivati svoja čustva in se zapirati v svoj svet.«

O čem otroci ob ločitvi staršev največ razmišljajo?

»Eno najpogostejših vprašanj je, zakaj sta šla mami in ati narazen. Povedati mu morata, da sta se poskušala pogovoriti, vendar za skupno življenje nista našla več prave rešitve in sta se odločila, da je bolje, da živi vsak na svojem naslovu. Preveč podrobnosti pa otroku ni treba razlagati, sčasoma tako sam (u)vidi stvari. Ločitev staršev v življenje otroka prinese zmedo, žalost, zaskrbljenost, negotovost. Kaos. Takrat potrebuje neko predvidljivost staršev, da mu dajo jasno vedeti, da se bodo potrudili, da se bo situacija mirno rešila in da bodo preživeli te težke čase. Zagotovo pa otrok ne more in ne sme biti terapevt staršem. In tudi ko že živijo na dveh naslovih, je pomembna doslednost, sklepčnost staršev glede pravil; otroci so mali manipulatorji in hitro ugotovijo, kje jim je bolje v smislu, kateri od staršev je popustljivejši.

Pogosto vprašanje otroka je tudi, kaj bo z njim po ločitvi. Kje bo živel, kako bo živel, bo obdržal iste prijatelje, bo hodil na isto šolo. Če starši molčijo, si otrok začne domišljati lastne scenarije, ki ga bremenijo. Starši ob ločitvi verjetno res nimajo še vseh odgovorov, ampak je prav, se z otrokom pogovorijo. Da mu povejo, da razumejo njegovo skrb, kje bo živel. Da se o tem še niso čisto dogovorili, ampak mu bodo pravočasno povedali. S tem mu dajo vedeti, da so ga slišali v njegovih skrbeh.«

Se otrok počuti krivega, razmišlja celo o tem, ali je kaj kriv za ločitev?

»Predvsem mladostniki lahko razmišljajo tudi na ta način. Tega, da mu starši rečejo, da se nimajo več radi, otrok ne razume in to pogojuje s tem, da njega nimajo več radi, da je mogoče on z nekim vedenjem pripomogel k ločitvi. Mladostniku moraš omogočiti, da tudi on žaluje. Marsikateri starš obupa, oh, saj se je izgubil ..., zaprl se je vase. Pomemben je močan starševski steber, ker sicer mladostnik lahko hitro zapade v depresijo, svet drog, ker je zaradi svoje občutljivosti še bolj podvržen okolici ...«

Kdaj se starši običajno obrnejo na vas?

»Otrok lahko zabrede zelo daleč, tudi jaz sem. Zato potrebuje neki trden smerokaz, sogovornika, ki mu pove, pokaže, kako lahko svoja čustva predela. Če tega starši sami ne zmorejo, potem morajo poiskati pomoč – in to čim prej, ne ko že gori rdeč alarm. Otrokom se zaradi lastne izkušnje, tankočutnosti znam približati, odpreti njihov svet, pogledati v njihov ''nahrbtnik''. S tem tudi staršem pomagam, da je stiska otroka manjša.«

V ta namen ste ustanovili Center Familiare.

»Center Familiare deluje kot socialno omrežje, platforma v pomoč otrokom in staršem. Prisluhnem otrokom in staršem ter jim nudim podporo in pomoč pri premagovanju stiske ločitve. Medtem ko pa so moji osebni pogovori z otroki vedno individualni, največkrat v okolju, ki jim je domače, da lažje navežem stik z njimi. Vsaj za začetek.

Sama otrokom pomagam pri izražanju teh občutkov in prilaganju na novo družinsko dinamiko, ki jo ločitev prinese. Staršem pa skušam povedati, da morajo jezo, medsebojno sovraštvo premagati in za otroka ostati stabilni v odnosih. V nasprotnem primeru otrok začne skrivati svojo bolečino, ker noče prizadeti staršev. V bistvu pa s tem svojo stisko samo še poglablja; mlajši otroci imajo lahko razvojne težave, na primer začnejo močiti posteljo, težave se pojavijo v šoli, z agresijo, jezo ... Če se stiska ne razreši, kot se je to zgodilo tudi pri meni v mojem 13. letu starosti, je čez leta teh čustev enostavno preveč in izbruhnejo. Pri meni se je to pokazalo na telesni ravni kot izbruh bolezni. Starši morajo zato otroku in mladostniku prisluhniti in ga sprejemati v njegovih občutenjih, četudi otrok ob tem izreče težke besede, morajo zanj ostati močni.«

Nudite tudi aplikacijo za ločene starše. Kako je ta lahko v pomoč?

»Menim, da je za otroka najdragocenejša popotnica za življenje ohranitev skupnega varstva in vzgoje po ločitvi. Najtežje po ločitvi je staršem obdržati medsebojno spoštljivo komunikacijo zaradi čustev. Aplikacija za ločene starše je v bistvu spletna platforma, ki odpravlja to emocionalno napetost in omogoča ločenim staršem komuniciranje in organiziranje v dobrobit otrok. Osnova te platforme je komunikacijsko središče, ki staršem omogoča upravljanje njihovih skrbniških zadolžitev in dogodkov v vsakodnevnem življenju. Starši v aplikacijo, ki deluje tudi na mobilnih telefonih, lahko vnašajo vse, kar se tiče otroka, organizacije, financ, zabeležena je vsa njihova komunikacija, ki jo oba lahko spremljata oziroma vidita. Prednost tovrstnega orodja je, da se lahko vključijo tudi stari starši, ostali sorodniki, s čimer se pripomore k ohranjanju družinskih vezi.«

Kakšno osebno sporočilo bi dali za zaključek?

»Dejstvo je, da otrok ob ločitvi doživlja osebno stisko in da mu je treba takrat stati ob strani in mu znati prisluhniti. Zato je smiselno, da starši spoznajo znanja, kako to stisko pri otroku prepoznati in mu pomagati na pozitiven način. To, kar delam jaz, je majhen korak, a velike spremembe se zgodijo z majhnimi koraki. Želim si, da bi bilo takih korakov čim več in da bi se starši čim bolj zavedali, kako lahko otroku z majhnimi koraki pomagajo na poti do lažjega prebolevanja te izkušnje.

Kar bi še rada poudarila, je to, da ni vsaka zgodba otroka ločenih staršev nujno negativna. Vsekakor pa, kot sem že omenila, potrebuje otrok na tej poti trden smerokaz, nekoga, ki ga sliši. Želim pa, da je čim več osebnih zgodb, ki se končajo uspešno in srečno.«