Igralci še kako čutimo dvorano

»Predstava Judovski pes je resnična magija gledališča,« je bilo med drugim povedano ob predaji nagrade julija – po izboru gledalcev najboljšemu igralcu ansambla Prešernovega gledališča za preteklo sezono. Magijo je v šestindvajsetih vlogah ustvarjal igralec Miha Rodman, ki ga je kranjska publika z navdušenjem sprejela tudi v predstavah Teror, Mrtvec pride po ljubico, Prerok …

Če je bila Julija Prešernova muza, kdo so vaše muze, ki vas vedno znova navdihujejo na gledališkem odru?

»Težko rečem, kdo natančno so moje muze, ki me navdihujejo. Navdih je zame vedno znova nekaj novega, lahko je zgolj trenutek, ko v igranju začutim nekaj oprijemljivega in si rečem: to moram raziskati. V besedilu ali v liku, ki ga igram, vedno iščem nekaj, kar me posebej zanima, kar mi je izziv in doslej še nisem poskusil.«

Monodrama Judovski pes s šestindvajsetimi liki, ki jih v njej oblikujete, je za igralca nedvomno velik izziv?

»Izzivov je bilo pravzaprav več. Ljudje igralce običajno sprašujejo, kako se lahko naučimo toliko besedila, a to pač sodi k našemu poklicu. O tem pri študiju predstave še najmanj razmišljaš. Res je bil velik izziv zgolj v enem mesecu obvladati besedilo v dveh jezikih, slovenskem in angleškem. A ob vsem tem je bilo treba še naštudirati različne like, naglase, načine govora, drže, čustvena stanja ter mizansceno in rekvizite. To je bilo zame kar stresno obdobje, ampak sem si dokazal, da se je mogoče na dan naučiti osem strani besedila, štiri v enem in štiri v drugem jeziku, in jih postaviti na oder. Prva premiera je bila v slovenščini, nato je sledila premiera v angleščini. Ker je bil režiser Izraelec, sva pri postavljanju monodrame tako ali tako komunicirala v angleščini. Tako sem doma potem delal še slovensko izvedbo.«

Se spominjate dne, ko so vam ponudili Judovskega psa?

»Seveda se. Bil sem zelo razočaran, saj sem bil prvotno predviden za študij Stenice z režiserjem Jernejem Lorencijem. Bil je moj mentor na akademiji, z njim sem že delal dve predstavi in sem se zelo veselil ponovnega sodelovanja. Potem sem izvedel, da me bodo ''zasedli'' za nekaj drugega … Ko sem v branje dobil besedilo za Judovskega psa, pa sem takoj spoznal, da gre za izjemno zgodbo. To je bila za začetek najboljša spodbuda. Lahko rečem, da se je ''slaba stvar'' tokrat izkazala za zelo dobro.«

Prebral sem, da je to vaš igralski Tour de France ...

»To sem res omenil v enem od intervjujev, pa se je očitno prijelo. (smeh) Največja kolesarska dirka je prava ''mašinerija'', ko dobiš občutek, da je vse popolno, natančno in strogo podrejeno cilju. Sam sem že igral v nekaj takih predstavah, ko začneš in se ne ustaviš, dokler ne prideš do konca. Čez vse ''klance in sprinte''. Tovrstnih izzivov sem v Judovskem psu imel več kot dovolj – od različnih vlog, glasov, ki jih spremljajo, pa hitrih menjav med njimi … Kar precej truda je treba, da to osvojiš.«

Na odru ste vseskozi sami z vsemi različnimi vlogami – od psa do gestapovca ...

»To je najbrž eden največjih preizkusov za igralca. Tempo predstave z vsemi čustvenimi vrhunci, ki si sledijo, je odvisen predvsem od tebe. Študij predstave je bil zelo komoren – ekipa treh, igralca, režiserja in dramaturginje. Vseskozi si postavljaš neke cilje, hkrati pa ne veš, ali si jih osvojil ali ne. Ob tem ko pripravljaš predstavo, se ukvarjaš še s kopico drugih stvari, od scene do kostumov, posameznih detajlov … Po premieri je bila publika navdušena. Nekdo mi je dejal, da se mu je predstava zdela kot film, da je ob vseh teh različnih vlogah pozabil, da igra samo en človek.«

Vam je pri vživljanju v vlogo psa pomagalo, da imate tudi sami doma psa in s tem izkušnjo njegovega obnašanja v družbi človeka in značilnih reakcij v določenih situacijah?

»Doma imam rjavega labradorca Marlona, ki je dobil ime po igralcu Brandu. Seveda je lažje, če poznaš psihologijo psa, kako reagira v posameznih situacijah. Ko sem bral besedilo za igro, sem si tako živo predstavljal, s kakšno naivnostjo pes gleda človeka, ko recimo čaka na hrano. Pes nosi povsem drugo energijo v sebi, ni obremenjen s takimi in drugačnimi problemi, ki jih imamo ljudje. Sam sem tako lažje prepoznaval detajle, ki jih v zgodbi opisuje pes – kako zagleda svojega prijatelja iz otroštva, kako za naciste išče Jude po hiši, ker bo za to seveda dobil piškot ...«

Z Judovskim psom ste se predstavili tudi na velikem mednarodnem festivalu monodrame v New Yorku. Med gledalci je bilo najbrž tudi precej Judov. Ste začutili njihove reakcije?

»Judi zelo dobro poznajo svojo zgodovino in holokavst in so se tudi na mojo predstavo zelo pozitivno odzvali. Po predstavi mi je tako ogromno ljudi prišlo čestitat. Zanimivo izkušnjo sem imel v Izraelu, ko je do mene prišla gospa, ki je preživela koncentracijsko taborišče v Treblinki, in rekla: ''Jaz sem pa bila tam in je bilo zelo podobno kot v vaši predstavi.'' To so stvari, ki ti pridejo do živega. V Indiji je bila izkušnja drugačna. Indijcem je problematika holokavsta manj znana, so pa prepoznali sporočilnost, ki jo predstava nosi – gre namreč za sovraštvo do manjšin, v čemer lahko tudi v svoji zgodovini najdejo podobno problematiko. Predstava govori tudi o tem, kako v svetu obvladati nestrpnost do drugačnih. Konec koncev neki pes dokaže, da je to mogoče.«

V predstavi je nekaj tipičnega judovskega humorja, začinjenega s samoironijo. Je ta v sicer žalostni zgodbi tudi za igralca dobrodošel?

»Včasih mi je žal, da publika bolj ne reagira s smehom. Publika je večino predstave zelo tiha, vse stvari se dogajajo tako hitro, tako tragične kot tiste s humornimi elementi. Gledalce imam vseskozi tako zelo blizu, da si včasih sebično želim, da bi se, če je nekaj smešnega, zasmejali in s tem potrdili, da je res smešno. Ampak ni vedno tako.«

Pes Kir v predstavi ljudi loči na dobre, slabe in ravnodušne. Kako igralec gleda na publiko, ki prihaja v gledališče – ta je zelo raznolika?

»Absolutno je publika še en skriti soigralec. Tudi od nje je odvisno, kakšna energija se vzpostavi v dvorani. Ko si v temi, gledaš na oder, kjer so igralci, obratno pa mi v dvorano ljudi ne vidimo v oči, zato pa vas čutimo na energetski ravni. Vemo, ali gledalec predstavo pozorno spremlja oziroma se dolgočasi in gleda naokrog, mogoče zeha ali celo gleda na telefon. Igralci na odru čutimo dvorano, podobno kot nogometaši čutijo publiko na stadionu. Če je publika napeta in gleda v smrtni tišini, igraš drugače, kot če ljudje počnejo vse prej omenjeno. To so nianse, ki lahko naredijo predstavo dobro, ali pa je to zgolj še ena prestava več.«

Trenutno igrate v še eni uspešnici Prerok, ki v igralskem načinu pa tudi pri gledalcih odpira druge registre kot Judovski pes ali drama Teror, v kateri igrate obtoženega pilota. Se vam zdi, da vam v Prešernovem gledališču dajejo veliko dela – da so vas vrgli v bazen in od vas zahtevajo vse plavalne sloge?

»Pri Preroku je interakcija gledalcev povsem drugačna kot pri Judovskem psu ali pa je bila na primer pri predstavi 25.671 o izbrisanih, ko sem gledalcem pri vratih pobiral osebne izkaznice. V Preroku ljudi veliko bolj vidim v obraz, vidim jih, kako sedijo s prekrižanimi rokami, napeto gledajo ali pa nasprotno mižijo in odtavajo v svojih mislih ...

To, da lahko v Prešernovem gledališču veliko in zelo različno delam, je super. Uživam v tem, da se vedno znova dotaknemo nečesa novega, da lahko raziskujemo različne stvari in ne igramo zgolj stereotipnih vlog. Naša umetniška vodja zelo pazi, da smo vsi igralci po predstavah čim bolj enakomerno razporejeni. V vsaki sezoni kdo izmed nas dobi priložnost za tako imenovano življenjsko vlogo.«

Prešernovo gledališče imajo sem in tja v prestolnici še vedno za provincialnega, čeprav s predstavami, ki jih igrate v Kranju, in ob nagradah, ki jih z njimi prejemate doma in po svetu, vseskozi dokazujete nesporno kvaliteto ...

»Prešernovo gledališče je že po repertoarju eno najmočnejših gledališč v Sloveniji. Gledalci so zahtevna publika in radi hodijo v naše gledališče, čeprav to na srečo ne podlega komercialnemu. Igramo predstave različnih žanrov, od Preroka in senzoričnega gledališča, ki je pri nas novost, do uprizoritev klasičnih besedil, komedij in avtorskih projektov. Napol za šalo, napol zares pravimo, da smo na zadnjem Borštnikovem srečanju imeli petdeset odstotkov programa. Vesel sem, da sem del Prešernovega gledališča in se trenutno ne vidim drugje. Iz Ljubljane se včasih v avtu skupaj pripeljemo štirje in se pogovorimo o aktualnih zadevah, če je potreba tudi kaj zvadimo. Igralski ansambel je med seboj zelo povezan, dobro se razumemo. Ne nazadnje tudi zase lahko rečem, da imam najboljše pogoje za lasten razvoj in kreativnost prav v Kranju.«