Omagali v boju za materialne pravice
Ta teden so na skupščini v Kranju sprejeli odločitev o prenehanju delovanja Združenja žrtev okupatorjev 1941–1945 Kranj. Članov iz vse Slovenije je manj kot sto, zaradi visoke starosti je članstvo neaktivno in nezainteresirano, mladi se ne vključujejo, združenje ne zmore več pokrivati najnujnejših stroškov delovanja.
Kranj – Največji problem pa je odnos države, ki ji združenje že več let naslavlja zahteve po materialni odškodnini za njihovo v vojni izgubljeno premoženje. »To smo večkrat poskušali doseči pri vsakokratni vladi, a neuspešno,« je povedal predsednik združenja Franc Rovan, ki je na tem mestu nasledil zelo aktivnega in prodornega zdaj že pokojnega Toneta Kristana. Združenje, ki je nastalo leta 1996 prav zaradi potrebe, da žrtve druge svetovne vojne izterjajo svoje pravice, je v preteklosti sicer doseglo, da jim pripada renta in nekatere pravice iz zdravstva, neuspešno pa se že več let bori za priznanje odškodnine za materialno škodo, ki jim jo je povzročila vojna. Pri vladi, poslancih, strankah in celo v Nemčiji so iskali svojo pravico, doslej žal neuspešno. Član izvršnega odbora združenja Stane Sladič je povedal, da so v Nemčiji dobili odgovor, da mora najprej naša država sprejeti zakon o povračilu vojne škode. »Zakon so pripravljali in ga pripeljali do vlade, tu pa se je ustavilo,« je povedal Sladič. Od države so vedno dobili odgovor, da se ne da storiti ničesar. Franc Rovan pa je članom na skupščini prebral odgovor vlade (dobili naj bi ga oktobra lani), da trenutno ne vidijo možnosti, da bi v proceduro vložili takšen zakon, saj bi imel prevelike finančne posledice, v tem času pa je treba z javnofinančnimi sredstvi ravnati še posebej gospodarno.
Skupščina je bila skromno obiskana, člani pa so vseeno kritično razpravljali o tem, da vlada ne prisluhne njihovim zahtevam. Ogorčeni so ponovili zgodbe o tem, kako so se po drugi svetovni vojni vrnili na porušene domove, ki so jih morali obnoviti, kakor so vedeli in znali, pa niti danes, 73 let po koncu druge svetovne vojne, te zadeve niso rešene. Peščica članov je terjala, da vladi znova pošljejo zahtevo o poplačilu, saj so prepričani, da je denar za te namene bil, a je bil zapravljen. Ne moremo na ulice, je dejala ena od članic, lahko pa pišemo in izvajamo pritisk tako na vlado kot na stranke, naj se v parlamentu zavzamejo za ureditev materialnih pravic.
Združenje žrtev okupatorjev 1941–1945 Kranj s sklepom skupščine tako ne deluje več. Optimisti med člani, ki še vedno verjamejo, da lahko dosežejo uresničitev svojih zahtev, pa se lahko pridružijo kakemu od sorodnih združenj, bodisi društvu izgnancev, ki ima več članov in zaradi boljšega finančnega položaja lažje posluje, bodisi združenju borcev NOB, je članom priporočil njihov izvršni odbor. Obe omenjeni organizaciji imata članstvo tako v Kranju kot v drugih slovenskih krajih, poleg tega njuno aktivnost ohranja podmladek, v združenju žrtev pa mladega članstva ni. Dokončno bo prenehalo delovati do konca letošnjega marca, člani lahko na sedežu združenja v tem času dvignejo svoje kartoteke. Zdenka Jeraša, ki je na skupščini navzočim opisala nevzdržni gmotni položaj združenja, ki mu onemogoča nadaljnje delovanje, jih je tudi seznanila, da bodo računalnik in ostalo opremo podarili društvu Sonček, s čimer so se vsi strinjali.