Ivan Cankar: portret genija

»Epizoda z enega od dunajskih bulvarjev ali ulic, ki bi bila v življenju marsikoga preveč mimobežna za pripoved, je mogla priti na dan zaradi čedalje trdnejšega pisateljevega prepričanja, da ni dogodkov, ki bi bili docela brez pomena. Niti najmanjša stvar ni zaman. Ne v življenju ne v literaturi, ki je vredna imena umetnosti. In nič ni zastonj. Pripoved o elegantni dami s klobukom, ki se je v eni od vež cesarskega mesta razkrila kot Francozinja in inteligentna ženska, je pisatelj sklenil z besedami: 'Ko sva se tako seznanila, sva šla skupaj u kavarno in se razgovarjala. Od tedaj sva se večkrat shajala, in da govorim tako dobro francosko, se imam zahvaliti samo njej.' Morda je pisatelj ob tej dami celo pozabil na misli, ki jih je – ali pa jih še bo – izlil na papir ob prazniku emancipirank leta 1900: 'Sploh pa ženske! Jaz nisem poznal nobene, da bi v štirinajstih dneh ne zapazil kaj smešnega in zoprnega na nji – kar me je v enem samem hipu ohladilo in celo razjarilo povrh.' Pravila vedno poznajo kakšno izjemo. V umetnosti z vsem zvezanega življenja še bolj kakor v veščini osamljenega bivanja.« (Str. 23)

Gornja epizoda se mi je zdela ena najbolj vznemirljivih in skrivnostnih v tej knjigi. Avtor je tudi v njej izpričal svoje sicer že dolgo znano mojstrstvo. Veliko novega izvemo ali pa nam že poznano prikaže v novi luči. Srečanje z lepo Francozinjo na dunajski bulvarski sceni je opisano kot filmski prizor. Cankarja pa ves čas titulira kot »kneza slovenske besede«. Ni imel le izjemnega daru pisanja, velika je bila tudi njegova moč opazovanja. Njegove oči so ljudi dobesedno skenirale. »Njegov svedrajoči pogled, ki se izpod oboka izrazitih, temnih obrvi zapikuje zdaj v eno, zdaj v drugo podrobnost, je prodoren. Marsikomu pozneje, ko ga priklicuje iz globočin spomina, vzbuja asociacijo na snop rentgenskih žarkov. Zdi se, da more ta pogled uzreti sleherno – tako prirojeno kot hoteno – skritost. To za odnose, ki se med ljudmi praviloma začnejo ustvarjati z očesnim dialogom, ni zmerom dobro.« Nikoli ne bomo izvedeli, o čem sta govorila Cankar in njegova dunajska neznanka. Lahko pa ugibamo. Predvsem pa bi se morali potruditi z iskanjem možnosti, kako Cankarja povrniti oziroma obuditi na njegovi dunajski sceni. Dunajska moderna je svetovni pojem in vznemirljivo je vprašanje, kako da Cankar ni že sam iskal in našel bolj tvorne povezave z njo. Ker je bil Slovenec in ne dunajski Jud ali vsaj Avstrijec? Kakorkoli že, izziv ostaja in Grdinova knjiga je poskus v tej smeri …