Otroci, šole, neuspehi

Razmišljali smo že o odgovornosti otrok glede šole. Prej ko bomo starši dopustili rast njihove odgovornosti, boljše bo za naše otroke. Prej ko bodo otroci prevzeli odgovornost za svoje šolske obveznosti, prej bomo imeli čas in energijo za vzpostavljanje družinskega ravnotežja in miru, kar pa otroci najbolj potrebujejo za uspehe v šoli.

Kakšne napake naredimo starši, ko se mladostnik odloča za nadaljnje izobraževanje? Največja napaka je, da jih ne slišimo (niti se ne potrudimo) v njihovih željah. Pogosto nam niti ne upajo povedati, kaj si želijo študirati, katero srednjo šolo si oni želijo. Starši večkrat zelo prefinjeno usmerjamo svoje otroke v naše želje, ki so ostale neizživete. Ali pa jih spodbujamo v poklice, ki so družbeno sprejemljivi, ugledni, kjer bodo lahko veliko zaslužili. Tako ali tako bo veliko poklicev v bližnji prihodnosti propadlo, prišli bodo novi. In naši otroci se bodo najbolje znašli, ko bodo znali in si upali slediti svojim notranjim željam. Starši nismo zlobni, samo pozabili smo, kako zelo je pomembno, da se izobražujemo in delamo stvari, za kar gori naše srce. Če nam naši starši tega niso mogli omogočiti, potem to še ne pomeni, da mi svojim otrokom tega ne smemo omogočiti. Le kadar bo otrok sledil lastnim željam, bo zadovoljen; zadovoljen in srečen otrok (kasneje odrasel) se bo lažje znašel v tem negotovem svetu.

Kako naj pomagamo otroku, ko dobi slabo oceno, ima nesporazum z vrstniki ali učiteljem, ko je doživel poraz, zavrnitev? Najprej moramo slišati njegov del zgodbe. Morda se mu je res zgodila krivica, in če ga mi ne poslušamo, smo dodali še svoj del krivice. To pa vedno boli. Katastrofalno napako naredimo, da mu v takšnih trenutkih damo vedeti, da je res navadna zguba, iz katere nikoli nič ne bo, ali da smo tako ali tako pričakovali od njega nekaj podobnega; ali da ga zaslišujemo in sramotimo, kako se je mogel tako zelo ponižati – in ne samo samega sebe, celo družino je osramotil s tem dejanjem … S tem ga bomo »pribili do dna«.

Kako pravilno ukrepati? Najprej ga iskreno poslušajmo. Kaj se je zgodilo po njegovem videnju? Dopustimo, da pove svoje. Najbolj ključno pa je, da se znamo in hočemo spustiti na čustveni nivo dogodka. Preprosto vprašamo: »Kako si doživel ta šok? Kaj se je s teboj dogajalo in kako ti je sedaj, ko pomisliš na ta dogodek? Kaj te je najbolj prizadelo in kaj ti je najtežje? Že meni je hudo, ko te poslušam …« Šele po tem sledi vprašanje: »Kaj boš storil sedaj?« Povejmo mu, da ga imamo radi in kje mu lahko pomagamo. Ne kritizirajmo in sramotimo ga, ker ima tega že sam preveč. Ostanimo mirni. Največkrat že zadostuje, da smo otroka poslušali, se z njim pogovorili, dopustili, da se je vsak lahko zmotil, otrok in tudi učitelj. Pogosto na začetku velik problem postane le izziv, ki ga otrok zmore rešiti sam.