Staršev se ne sme spustiti v šolo
Za boljšo šolo (1)
Kot dolgoletna pedagoška delavka in z več kot dvajsetletnimi izkušnjami ravnateljevanja v osnovni šoli sem prepričana, da si je vedno znova vredno in treba prizadevati za boljšo šolo. S šolo nismo nikoli povsem zadovoljni, zato se šolski sistemi v vseh državah vedno znova posodabljajo in spreminjajo. Povsod težimo k dobri šoli, v kateri bodo učenci pridobili kakovostno znanje, usvojili potrebne veščine in se hkrati skozi učno-vzgojni proces oblikovali v razmišljujoče in odgovorne osebnosti. V šoli naj bi se otroci naučili tudi medsebojne strpnosti, sprejemanja različnosti in sodelovanja.
Za optimalno delovanje je v šoli potreben pedagoški mir, pravimo šolniki. In ta mir v zadnjih letih močno rušijo napeti odnosi med učitelji in starši. V šolskih zbornicah prevladuje mnenje, da se starši preveč vtikajo v delo šole, da strašijo učitelje in pritiskajo nanje z odvetniki in s stalno kritiko rušijo njihovo avtoriteto. Pojavljajo se zahteve, da je starše treba postaviti pred vrata in jih ne več spuščati v šole. Kot dolgoletna ravnateljica se s takšnim posplošenim mnenjem ne morem strinjati in menim, da je do velike večine staršev zelo krivično. Popolnoma normalno je, da si starši želijo za svoje otroke kar najboljše učitelje, ki bodo otroke veliko naučili in znali tudi vzgajati. Pričakujejo, da bo šola varna in urejena, da bodo učitelji ravnali zakonito in bodo otroci v šolo radi hodili. Vsakršno odstopanje od teh pričakovanj je lahko razlog za pritoževanje in obračanje po pomoč na šolsko inšpekcijo. Zato se je treba s starši veliko pogovarjati in upoštevati njihove pripombe, če so te upravičene. Sedanja šolska zakonodaja omogoča staršem precej pravic, ki jih morajo šole – rade ali ne – upoštevati in uresničevati. Starši prek svojih predstavnikov v svetu staršev lahko predlagajo nadstandardne programe, npr. šolo v naravi, ki jo morajo tudi sami plačati. Zato pričakujejo, da bo šola pridobila finančno najbolj ugodne ponudnike in starše o stroških pravočasno obvestila. Tudi obvezen program veliko stane, saj so stroški naravoslovnih, kulturnih, tehniških in športnih dni pogosto precej visoki in starši morajo biti o tem pravočasno obveščeni. Nadalje imajo starši pravico sodelovati pri nastajanju razvojnega načrta šole ter pri oblikovanju vzgojnega načrta in šolskega reda. Svoje mnenje lahko izrazijo tudi o letnem delovnem načrtu šole ter ravnateljevem poročilu o izvajanju vzgojno-izobraževalne problematike šole. Do največ nesoglasij med učitelji in starši pa prihaja pri izbiri učnih gradiv in delovnih zvezkov – starši se morajo s predlogom učiteljev strinjati. Ker so stroški delovnih zvezkov precej visoki, bi starši najraje videli, da se jih kupi čim manj. Posebej so nejevoljni, če do konca šolskega leta niso popisani.
Vse naštete pravice staršev morajo šole upoštevati, zato je s starši treba sodelovati in jim prisluhniti. Najprej učitelji na govorilnih urah in roditeljskih sestankih, nato pa ravnatelji na srečanjih sveta staršev ali individualnih razgovorih.
Zato je razmišljanje, da bi pred starši zaprli šolska vrata, ta trenutek po veljavni šolski zakonodaji neumestno, kratkovidno in razdiralno. Velika večina staršev z učitelji in ravnatelji dobro sodeluje, pedagoške delavce spoštuje in upošteva in zaupa vodstvu šole. Kako omejiti najbolj nadležne, pa je že druga zgodba. Večinoma je tudi ta rešljiva.