Celovec je tudi slovenski
V petek, 4. januarja 2019, ob 20. uri se bo v Casineumu Vrba/Velden ob Vrbskem jezeru začel tradicionalni, že 67. Slovenski ples, najstarejša družabna prireditev Slovencev na Koroškem. Več o plesu in nakupu vstopnic vam povedo na elektronskem naslovu spz@slo.at ali po telefonu 0463/51 43 00 – 22.
Za koroško glavno mesto je bilo iztekajoče se leto 2018 nekaj posebnega. Pred petsto leti je cesar Maksimilijan I. podaril mesto, ki je leta 1514 povsem pogorelo in sam ni imel denarja za obnovo, plemičem in stanovom. Ti so ga obnovili in utrdili, tako da je postalo politično, gospodarsko in kulturno središče Koroške. Sedanje mesto je letos tudi preseglo sto tisoč prebivalcev in postalo gospodarsko trdno velemesto.
Dolgoletni predsednik Krščanske kulturne zveze v Celovcu dr. Janko Zerzer je v Mohorjevi pratiki za leto 2019 zapisal, da vprašanje, ali je Celovec nemško ali dvojezično mesto, sploh ni problem. Nekateri politiki in zgodovinarji, na primer Martin Wutte, so absurdno trdili, da je Celovec povsem nemško mesto. To nikdar ni bilo res, saj so od 13. stoletja naprej v mestu in okolici govorili slovensko in opravljali slovenska bogoslužja. V drugi polovici 19. stoletja je bil Celovec središče slovenskega narodnega gibanja, piše dr. Janko Zerzer, saj so v njem delovali številni narodni buditelji in književniki: Urban Jarnik, Andrej Einspieler, Matija Majar Ziljski, Anton Janežič in Anton Martin Slomšek. V Celovcu je bila ustanovljena Družba svetega Mohorja, prva in kar nekaj časa največja slovenska založba. Da ima Celovec tudi slovenske korenine, potrjujejo tudi podatki. Leta 1846 je statistik in zgodovinar Karl Czoernig zapisal, da ima Celovec približno pol slovenskega prebivalstva. Do leta 1910 je število slovensko govorečih naraščalo. Raziskovalec Franc Merkač je v raziskavi ugotovil, da živi v Celovcu od deset do 15 tisoč oseb z zadovoljivim znanjem slovenščine. To je razveseljujoč podatek, vendar se kaže ob njem vprašati, v kolikšni meri ti ljudje slovenščino tudi praktično uporabljajo. V deželno glavno mesto so prišli, predvsem zaradi služb, živet ljudje iz Slovenije. Po letu 1972, ko se je mesto zadnjič širilo in zajelo približno sto okoliških vasi in zaselkov, pa so postali meščani tudi ljudje z znanjem slovenščine.
Dr. Janko Zerzer pa ob tem postavlja povsem umestno vprašanje, v kolikšni meri celovška mestna uprava v javnosti upošteva prisotnost slovensko govorečih meščanov. Le nekaj manj pomembnih ulic in trgov se imenuje po znanih Slovencih. Po zadnjih ugotovitvah dijakov Slovenske gimnazije ima v Celovcu sedež kar neverjetnih 67 slovenskih izobraževalnih, kulturnih, gospodarskih, političnih, verskih in drugih ustanov. Tudi zato je brezpredmetna razprava o prisotnosti Slovencev v mestu.