Župan, ki ima iskreno rad Kamnik

Novi župan občine Kamnik je 34-letni Matej Slapar, ki ima kljub mladosti že vrsto izkušenj v lokalni politiki, a vsi, ki ga poznajo, vedo povedati, da je preprost fant z nogami trdno na tleh in prijatelji, ki ga spremljajo že od otroštva.

Kamnik – Matej Slapar z ženo Simono živi v Mekinjah, na majhni kmetiji skupaj s svojimi starši, na kateri še vedno pomaga. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani ekonomist, do magisterija mu manjka le še magistrska naloga. »Tudi za to bo čas. Morda se bom zdaj lotil kakšne občinske teme,« nam pove, ko smo ga obiskali, tokrat še v podžupanski pisarni občine Kamnik. V župansko se je preselil 19. decembra, ko so imeli v Kamniku konstitutivno sejo in je tudi uradno postal župan – kot pravi sam – edinstvene občine, ki jo ima zelo rad in bi jo rad naredil še boljšo. Za župana se je potegoval že pred štirimi leti, a njegov čas je prišel zdaj. »Prihaja čas, ko tudi najpomembnejše funkcije v politiki zasedamo mladi. Smo bolj inovativni in v koraku s časom, a kljub vsemu tudi že z nekaj izkušnjami, zato je prav tako.«

Kot pravi, so mu bile od nekdaj bolj ljube konkretne akcije kot pa razglabljanje za 'šankom', zato se je pred petnajstimi leti tudi podal v lokalno politiko, saj je spoznal, da je le tako mogoče udejanjiti ideje. Že leta 2006 je bil prvič izvoljen za občinskega svetnika in nato vse volitve za tem, vmes je bil tudi predsednik Krajevne skupnosti Mekinje in Športno kulturnega društva Mekinje. Ne skriva, da je navdušen športnik in za žogo si vzame čas, ko le lahko. Mnogi ga sprašujejo, kakšen vpliv ima nanj Matej Tonin. Priznava, da se je v politiko pred petnajstimi leti podal prav na njegovo pobudo in da nista le politična somišljenika v NSi, ampak tudi tesna prijatelja, ne nazadnje je tudi poročen s Toninovo sestro. »A razmišljam s svojo glavo,« pomirja vse, ki jih skrbi, da se bo pustil komu voditi. Zelo pomembna oseba v njegovem življenju je tudi žena, ki je bila ena prvih, ki ga je podprla pri kandidaturi. »Poleti sva imela veliko pogovorov o tem, v katerih so se najina mnenja iskrila, a oba se zavedava, da je županovanje način življenja, in ne služba. Ve, kako rad imam to občino in kaj vse si še želim narediti, in res sem vesel, da me je pri tem tako odkrito podprla. Zdaj sva skupaj na tej poti. Kakšen konec tedna si bo treba vzeti prost tudi za družino. Rad bi pa poudaril tudi to, da so me iskreno podprli in mi veliko pomagali pri kampanji tudi vsi moji prijatelji iz otroštva, ki so se zmage morda veselili še bolj kot jaz. Zato ostajajo pomemben del mojega življenja tudi sedaj.«

Večjih sprememb v občinski upravi ne napoveduje, in čeprav bo njegov način dela drugačen od predhodnikov, verjame, da bo uspešen s sedanjimi sodelavci. Kot poklicni župan ima te dni dopust, kar pa ne pomeni, da počiva, saj že plete politične povezave za uresničitev strategije razvoja Kamnika, ki si jo je zadal. In ko ga za konec vprašam, kako bo v politiki ohranil to svojo ljudskost, po kateri je znan, odločno odvrne. »Verjamem, da je povsem možno, da vse v mojem življenju ostane tako, kot je. Ne nazadnje je to odvisno od karakterja posameznika in res ne vem, kako bi lahko postal kar drug človek,« pravi in nam zaupa, da se tudi od zdaj naprej tradicionalnim petkovim večerom s prijatelji ne bo kar tako odpovedal.