Praznik veselja, ljubezni in upanja
Slovenci spoštujemo božič. Je del naše zgodovine. Dan po božiču pa praznuje tudi naša država, za katero smo se enotno odločili na plebiscitu pred osemindvajsetimi leti.
Kranj – Božični praznik je poseben praznik. Le redki prazniki so tako čaščeni, ne le v Cerkvi, ampak nasploh med ljudmi. Ni je veličastnejše, vedrejše in tako doživete maše, kot je polnočnica, ko vernike znova in znova prevzame sporočilo, da se je za vse ljudi na svetu rodil Jezus, in to v revščini, v skromnem hlevčku, ker osorni in egoistični prebivalci Betlehema Mariji in Jožefu niso hoteli odpreti vrat svojih domov. Tudi zato je postal božič najbolj ljudski, najbolj družinski praznik. Ljudje smo ga sprejeli kot dan, ko pogosteje kot običajno odpiramo vrata svojih src in domov, ko smo pozornejši do sosedov, do ljudi, ki trpijo, so sami in potrebujejo našo prijazno besedo in pomoč. Božič je postal praznik veselja, praznik ljubezni in praznik upanja. Skratka praznik, ko smo ljudje boljši, manj brezčutni in brezobzirni. Za božič se zberimo doma, obiščimo znance, ki jih že dolgo nismo videli, pa svojce in starše po domovih za ostarele. Za nas in zanje pa bo božič še lepši, če jih bomo vzeli domov, je v božičnem pogovoru dejal župnik iz Srednje vasi v Bohinju.
V teh dneh pa se je vredno tudi vprašati, kakšni državljani svoje države smo. Da jo hočemo imeti, smo se odločili na referendumu 23. decembra leta 1990, torej pred osemindvajsetimi leti. In v sredo praznujemo njen praznik: dan samostojnosti in enotnosti. Samostojni smo, v kolikšni meri pa smo v ključnih državniških rečeh odgovorni in enotni, pa je že drugo vprašanje …
Gorenjski glas vam želi veselo božično praznovanje!