Hranjenje muzejskih predmetov v depojih

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (47)

V muzejskih zbirkah hranimo številne predmete, od katerih jih lahko javnosti na razstavah predstavimo le manjši delež. Večino predmetov hranimo v muzejskih depojih, kjer je muzejsko gradivo sistematično urejeno. Depojski prostori Gorenjskega muzeja so se skozi zgodovino selili skupaj z muzejem. Od nekdanje Rossove hiše, kjer so bili za silo urejeni verjetno prvi depojski prostori skupaj z restavratorsko delavnico, prek Prešernove hiše vse do prostorov na podstrehi Mestne hiše v Kranju.

Prve večje prostore za namen hranjenja muzealij je muzej pridobil od Mestne občine Kranj (ustanoviteljice Gorenjskega muzeja) v osemdesetih letih, in sicer v samostanu v Adergasu. Zaradi denacionalizacije spomladi leta 1999 so se eksponati ponovno selili, in sicer najprej na začasno lokacijo v skladišče in od tam v prenovljene prostore na Gubčevi cesti v Kranju. Na okrog dvesto kvadratnih metrih so se takrat uredili preglednejši in lažje dostopni depoji za del gradiva (približno dva tisoč eksponatov in 780 grobnih celot), ki je bilo tako hranjeno v primernejših prostorih.

Gorenjski muzej danes hrani 69.193 inventarnih enot muzealij. Razstavljenega je približno deset odstotkov zbranega gradiva. Velik del problema je, da muzejske predmete hranimo na različnih lokacijah, ki v svoji osnovi niso bile namenjene hranjenju muzealij. Ker si v muzeju vseskozi prizadevamo za boljšo rešitev problema z depojskimi prostori, smo leta 2007 po dodelitvi prostorov na Savski cesti 34 v projektu Center za premično kulturno dediščino Gorenjske videli dokončno rešitev za problematiko depojev. Prostori so v nekdanji stavbi Triglav konfekcije na približno 1500 kvadratnih metrih in bi jih bilo možno urediti v sodoben muzejski depo, prilagojen za hranjenje različne vrste gradiv (kovino, les, keramiko, tekstil, usnje …) z možnostjo namestitve naprav za uravnavanje vlažnosti in temperature.

Ker se na področju kulture in z njo povezane muzejske dejavnosti nenehno in sistematično varčuje, je stanje depojev v večini muzejev po Sloveniji daleč od evropskih standardov. Zbirke so v dislociranih in večinoma najetih depojih, ki ne zagotavljajo optimalnih klimatskih pogojev, varnosti in preglednosti, gradivo ni zaščiteno pred vsemi škodljivimi vplivi. Ravno tako najem depojev predstavlja velike finančne obremenitve. Ker je normalno raziskovalno delo oteženo, veliko informacij, ki jih vsebujejo zbirke, žal ostaja neizkoriščenih.