Branja našega časa
V zbirki Moderni klasiki je na voljo šest aktualnih prevodov mojstrovin današnjega časa.
Ljubljana – Za vse tiste, ki si boste ali pa ste si že čez novoletne praznike v koledarje zabeležili še nekaj prostih dni več, kot nam jih delavnim ljudem sicer pripada, velja priporočilo prebrati vsaj eno knjigo. Stara vraža pravi, da boste to, kar boste počeli zadnje dni v letu, potem radi delali še celo prihajajoče leto. Torej brali. Naj kdo reče, da knjiga ni dobra, če si upa.
Ker imamo pri roki nekaj zanimivih še dokaj svežih knjižnih naslovov iz zbirke Moderni klasiki, ki izhaja pri Cankarjevi založbi in prinaša dela uglednih avtorjev, ki so izbrana po najboljših založniških standardih, že odprimo platnice prve knjige. Priročnik za čistilke je zbirka kratkih zgodb dolgo spregledane ameriške avtorice Lucie Berlin (1936–2004). Knjiga je izšla leta 2015 in takoj postala uspešnica. V njej najdemo 43 nekonvencionalnih, deloma avtobiografskih zgodb, ki so nastajale v razponu tridesetih let. Berlinova je večino življenja preživela na obrobjih ameriških in mehiških mest, delala v bolnicah kot čistilka (od tod tudi naslov), opravljala je razna druga, predvsem fizična dela. »Zgodbe pravzaprav opisujejo njeno življenje, kot like recimo uporablja različne predelave svojega imena in tudi svojih sorodnikov, sestre, deda, ljubimcev … Avtorica ni sentimentalna niti do same sebe, saj je vselej morala delati, da je kot samohranilka lahko preživela štiri svoje otroke. Pri tem se nikoli ni počutila kot žrtev, zato je v zgodbah ogromno lahkotnosti, optimizma, tudi sarkazma,« je povedala mlada prevajalka Pia Prezelj.
Sledi češka literarna klasika – roman Strahopetci, prvenec enega največjih čeških pisateljev Josefa Škvoreckyja (1924–2012); prevedla ga je Nives Vidrih. Gre za kumulativno pripoved o mladi džezovski skupini, ki deluje v času, ko na Češkem Nemci odhajajo in prihajajo Rusi. V njem avtor že kmalu po vojni demistificira odporniško gibanje, roman pa je bil priljubljen tudi zaradi elementov pogovornosti v jeziku. Avtor z ironično distanco zariše atmosfero zadnjih osmih dni druge svetovne vojne v majhnem češkem mestecu z njegovo zatohlo malomeščanskostjo vred. Glavni lik dela v tovarni, v prostem času pa igra saksofon v džezovskem bendu. »Knjiga o žuru in zabavi v težkih časih. Knjiga za vsakogar, tudi za prve bralce,« doda urednik Andrej Blatnik. Roman Jutta Heim Immanuela Mifsuda je eden prvih prevodov iz malteščine, prevajala sta Vera Pejovič in Peter Semolič. Roman govori o tem, kar bi moralo zanimati tudi Slovence, namreč – kaj je Evropa in kaj je njena in naša skupna identiteta. Malteški avtor ljubezensko zgodbo, torej vprašanje intime, prepleta z vprašanjem politike. Skozi branje knjige razmišljamo o samem sebi in svojem obstoju v svetu, kakršen je.
Pod naslovom Življenja pesnikov E. L. Doctorowa (1931–2015) v prevodu Lili Potpare je zbirka šestih kratkih zgodb in daljše novele. Posamezne zgodbe, od družinske sprave do prepira zaradi izpisanih besed, se na koncu povežejo v celoto, vse pa preveva razmislek o smislu in moči pisave. Delo avstrijskega pisatelja Christopha Ransmayrja Cox ali tok časa je zgodovinski, hkrati pa tudi filozofski roman. Kitajski cesar Qianlong, »gospodar časa in večnosti«, na dvor povabi angleškega mojstra urarja Alistera Coxa in mu v izdelavo naroči na videz nemogočo uro – tako, ki se ne bo nikoli ustavila in bo merila večnost. »Avtor piše na zelo liričen, a hkrati nevsiljiv, nebaročen način, hkrati pa je zanimiva eksotika Kitajske 18. stoletja, ki je bila neki povsem svoj svet,« dodaja prevajalec Štefan Vevar.
Tu je še zbirka petih novel Intima enega najpomembnejših slovaških pisateljev dvajsetega stoletja Jana Johanidesa (1934–2008), in sicer v prevodu Andreja Pleterskega. Avtor se v romanu predstavi kot mojster karakterizacije, ki svoje like nenehno postavlja v mejna, celo bizarna ali ekscentrična stanja, v ozadju teh pa niza eksistencialne teme in družbeno-politični komentar. Novele se dotikajo vprašanj zla, vojne, socialnega upora, osamljenosti, tesnobe in strahu ...