Hvalnica življenju

V Prešernovem gledališču pripravljajo četrto premiero v letošnji sezoni, priredbo po motivih izbranih del Ivana Cankarja z naslovom Ob zori.

Kranj – Prešernovci se bodo tako poklonili velikanu slovenske literature Ivanu Cankarju. Šest izbranih del Ivana Cankarja: Spomladanska noč, Iz predmestja, Šivilja, Bela krizantema/Publikum, Križev pot in Hlapec Jernej je za predstavo z naslovom Ob zori priredila in dramatizirala Katarina Morano, režiral pa jo je Žiga Divjak. Ob pogovoru z mladim nadarjenim režiserjem Žigo Divjakom, ki mu lahko sledite na tej strani desno, dodajamo še misli, ki so jih o predstavi na novinarski konferenci nanizali nekateri drugi akterji in sodelavci pri predstavi.

»Z režiserjem sva se odločila za mozaik črtic, ki se prepletajo in skupaj tvorijo celoto, ta pa gradi značilno Cankarjevo atmosfero,« je dejala Katarina Morano, ki je besedilo mojstrsko ukrojila po meri sodobnega časa in jezika.

Navdušena nad načinom dela režiserja in dramaturginje je lektorica predstave Maja Cerar povedala: »Cankarja zelo dobro poznam, zelo velikokrat sem ga delala, vendar lahko rečem, da sem tokrat prvič delala s Cankarjem in ne zgolj Cankarja. Žiga in Katarina sta pisatelju sogovornika, z njim se pogovarjata kot s človekom, ki ima enaka zanimanja in poglede na osebno in družbeno problematiko ter enako etično držo. Ne doživljata ga s strahospoštovanjem in ne brez spoštovanja.«

Igralec Aljoša Ternovšek je pohvalil odlično dramatizacijo šestih črtic, Cankarja pa ima za svojega sodobnika. »Ker se stvari izpred stotih let niso dosti spremenile. V zadnjih četrt stoletja smo se počasi vrnili nazaj v izkoriščevalska, sužnjelastniška delovna razmerja. O tem je treba govoriti in se proti tej zveri boriti,« je dejal in še v brezupu rešitve dodal: »Obstajata dve vrsti ljudi – tisti, ki naivno verjamejo, da se da kaj spremeniti, in tisti, ki vedo, da je to zelo težko. Sicer si v obeh primerih poražen, razlika pa je v tem, da se prvi, ki slepo verjamejo, popolnoma zlomijo, ko to dojamejo, drugi pa omagajo pokončno. Sam sem nekoč naivno verjel, zdaj ne morem več, kar pa ne pomeni, da o tem ne govorim oziroma se ne borim proti temu.«

»Cankar je nekatere stvari napisal, kot bi jih napisala ženska. Njegovo podajanje intimnih zgodb v sebi nosi tako žensko kot moško dušo, zato se mi ni bilo težko vključiti v njegove zgodbe,« razmišlja igralka Vesna Pernarčič, njenega igralskega kolega Petra Musevskega pa je fascinirala aktualnost predstave: »V predstavi so sami mali ljudje. Izkazalo se je, da je zdaj najbolj ugoden čas za to uprizoritev, bolj kot kdajkoli prej. Liki, ki jih je Katarina bodisi posodobila ali pa ohranila čiste, so danes tukaj pred nami. Ni jih treba barvati z našim zgodovinskim spominom. Ti ljudje so tu, le jezik se je nekoliko spremenil.«

Soigralec Blaž Setnikar pove: »Vsak izmed nas, igralcev, nekako zaznamuje posamezno črtico. Moja je otrok. Otroci so tisti, ki se v neki fazi še ne zavedajo, kaj jih čaka, in so še tisti, ki lahko sanjajo in imajo neko željo. Zato ne gre vedno za tekoči trak v neskončnost, lahko je tudi trak v neko upanje.«

Gostujoči v tokratnem igralskem ansamblu Gregor Zorc meni, da je zelo pozitivno, da se v predstavi zelo direktno ukvarjajo s sporočilom, ki ga nosi Cankar. »Pisal je o težavah v svetu, ki ga je obdajal. Ta je danes enak kot v njegovem času in nič ga nismo popravili. Še vedno se ukvarjamo s tem, da ko pademo pod tekoči trak, da se imamo tudi pod njim lahko radi in živimo neko življenje.«