Raztrganci

Med narodnoosvobodilno bo­r­bo so se pri nas pojavili tako imenovani raztrganci. To so bili policijski sodelavci Gestapa, ki so se preoblekli v raztrgance in se pod pretvezo izdajali za partizane. Toliko o tej vrsti raztrgancev. Tudi v našem, enaindvajsetem stoletju so se pojavili nekakšni raztrganci nove dobe, ki jih srečujemo na ulicah, v šolah, lokalih, vsepovsod. Ta trend je dosegel že pandemično razsežnost. To so mladi, večina je ženskega spola, ki so oblečene v kavbojke z velikimi strganinami ob kolenih in še kje. In to naj bi bila moda, ki nima nobene povezave z estetiko, če bi me kdo vprašal. Menda se takšne hlače s strganinami že prodajajo, po višjih cenah v trgovinah, in jih trgovci prodajajo za med. Za trgovce pa vemo, da bi prodali tudi mišje drekce za poper, če bi se pojavil kupec. In ta naša bodočnost, mladi živelj, paradira levo in desno z razcefranimi hlačami in tekmuje, kdo bo imel več in večje luknje. Na srečo nismo edini. Tudi drugod ni nič bolje. Kot najstnik nisem bil ravno angelček. Večkrat se je tudi zgodilo, da sem strgal hlače, vendar sem bil za to tudi kaznovan. Ko pa sem zvečer šel v posteljo, mi jih je mama zakrpala, da sem naslednji dan šel z edinimi hlačami v šolo. Tako.

Zakaj sploh pišem o tem – modernem, beri norem, pojavu? Bojim se, da je vzrokov več. Prav gotovo je posredi nekakšna akutna dekadenca na področju kulture oblačenja. Razvrednotene so vse dobrine, kot so: obleka, hrana, pijača, bivanje, šolske potrebščine, razvedrilo itn. Verjetno smo krivi kar sami, starši in stari starši, ker smo jim pozabili povedati, »kje kruh raste«. Kdor ni bil še nikoli lačen, ne bo »štekal«, kaj je lakota. Najbrž bo to besedo iskal v slovarju tujk. Nisem prepričan, da se lakota ne more pojaviti. Je že pred durmi. Naši »raztrganci« pa o teh stvareh »še ne« razmišljajo in te na kratko in »po domače« odpravijo z: okej, ajde, čau!

Edvard Erzetič, Škofja Loka