Pred sto leti na Loškem

V sredo so v Galeriji na Gradu odprli obsežno razstavo o prvi svetovni vojni na Loškem. Kakšno je bilo življenje med fronto in zaledjem in kako so vojno videle uršulinke?

Škofja Loka – Pred sto in nekaj leti, natančneje leta 1915, so uršulinke mojstru Antonu Jebačinu, ki je poslikaval grajsko kapelo, naročile, naj pod strop med drugim napiše izrek v latinščini: »Nihil nocebvnt deo nobiscvm hostilia bella«, kar bi v prevodu nekako pomenilo: »Nič nam ne bo škodovalo v sovražnih vojnah, če bo bog z nami.« Te besede so bile avtorjem razstave o prvi svetovni vojni na Loškem tudi motiv za njen naslov Nič nam ne morejo sovražne vojne! Kustosi Loškega muzeja – zgodovinarka Biljana Ristić, arheolog Jože Štukl in umetnostna zgodovinarka Barbara Sterle Vurnik – so postavili tri razstave, ki jih je na domiseln način v eno postavitev povezala oblikovalka Katarina Čirič.

Doživeti duh vojnega časa

Ko vstopimo v Galerijo na Gradu, vstopimo v čas prve svetovne vojne na Loškem, vojne, ki se je sicer končala ta čas v pozni jeseni pred stotimi leti. Soavtorji so v tem smislu tudi sodelovali pri snovanju razstave, saj obiskovalcu želijo vzbuditi duh časa, ko je vojna potekala, tako v orožju na fronti kot v miru, a vendarle vojni podrejenemu zaledju.

»Tri vidike sem zasledovala pri pripravi materiala za razstavo, obče človeškega, vojaškega in kakšne so bile spremembe, ki jih je v vsakdanjem življenju vojna prinesla v Škofjo Loko in obe dolini,« svoj prispevek k razstavi pojasnjuje Biljana Ristić. Mesto je pred vojno cvetelo, v družabnem in gospodarskem smislu. Ta ''belle epoque'', simbol brezskrbnega življenja je na primer poudarila z ženskim steznikom. Posledica vpoklicev moških na bojišča je bilo pomanjkanje delovne sile, med ljudmi je zavel strah, ker se vojna ni končala hitro, kot so mislili, fronte se niso nikamor premaknile, tudi v zaledju je začelo primanjkovati hrane, priča so bili veliki inflaciji, denar je iz dneva v dan izgubljal vrednost, pojavili so se tihotapci. »Z razstavljenimi predmeti sem želela simbolno opozoriti na vse te stvari, strah, draginjo, pomanjkanje in hkrati na povečanje kulta cesarja in povečano verovanje.« Del razstave je posvečen tudi uršulinkam, ki so ob začetku soške fronte ponudile zatočišče kolegicam iz Gorice, leta 1915 pa so dobile povelje, da prostore gradu spremenijo v poljsko bolnišnico. To je ob fotografijah in zanimivih podatkih predstavljeno tudi z rekonstrukcijo bolniške postelje iz tistega časa. Na ogled je tudi več različnih predmetov – tako iz vsakdanjega življenja tistega časa kot s frontnih črt. Impozanten je seznam padlih na Loškem v prvi svetovni vojni. Skoraj tisoč imen.

Seveda sta v okviru razstave predstavljena tudi orožje in način bojevanja, značilna za prvo svetovno vojno. »To je bila vojna, v kateri sta se iz oči v oči srečali zastarela vojaška taktika iz 19. stoletja in napredna oborožitvena tehnologija dvajsetega stoletja. Rezultat tega so bili milijoni mrtvih,« pojasnjuje Jože Štukl, ki je vojaški del predstavil s predmeti in dokumentacijo, predvsem pa z opisi načina vojskovanja, ki je bilo sprva manevrsko, kasneje pa se je razvilo v pozicijsko. Na ogled je težki mitraljez Schwarzlose in več kratko- in dolgocevnega orožja ter bajoneti, sablje in podobno za boj mož na moža. Vojaki so prejemali tudi odlikovanja in nagrade za hrabrost in požrtvovalnost. Nekaj je prikazanih tudi na razstavi. »Na ogled je vojni dnevnik mojega deda Jakoba Štukla, predstavljen pa je tudi njegov brat Jože, ki se je boril na več frontah, od Galicije so soške fronte.«

Umetnost in vojna

Razstava svojo umetnostnozgodovinsko razsežnost dobiva skozi predstavitev drugega dela cikla fotografij Mi hočemo živeti avtorja Andreja Perka, ki je povezan z zgodbo Franceta Koblarja in njegovega dnevnika, ki je na razstavi prav tako na ogled. »V vojakov čas se vrnemo s sodobno umetniško fotografijo skozi oči avtorja, saj mu sledimo na bojišča, kjer se je bojeval Koblar. V ozadju je slišati odlomke iz dnevnika, ki jih bere kolegica Biljana Ristić,« pove Barbara Sterle Vurnik in dodaja, da so v razstavo vključili tudi dela nekaterih umetnikov, ki sicer niso bili Ločani, a so bili kot avtorji vpeti v vojno, med njimi so Tone Kralj, Fran Tratnik in Hinko Smrekar. K razstavi je vključena tudi grajska kapela, ki je bila poslikana v času prve svetovne vojne. Že vhod v kapelo nas skozi veliko arhivsko fotografijo popelje med ranjene vojake pri bogoslužju. »V kapeli so na ogled kopije Jebačinovih osnutkov za poslikave, v katerega so, posebno to velja za medaljone na stenah, uršulinke dale zapisati tudi nekatera skrita sporočila.« Razstava bo na ogled do junija prihodnjega leta.