Frenk v domovini svojih staršev
Bučarjevi iz Poženika in Šmartnega pri Cerkljah so bili begunci. Iz taborišča v Špitalu ob Dravi na Koroškem so leta 1950 odšli v Ameriko, v zvezno državo Minnesota. Postali so Američani, ki pa svoje slovenske domovine niso nikdar pozabili.
»Tako kot pokojni oče, ki ni dočakal dneva, da bi lahko obiskal svoj rojstni kraj, smo tudi jaz in moja družina hvaležni Ameriki, da nas je leta 1950 sprejela in nam zagotovila kruh. Ponosen sem, da ameriška vojska, katere pripadniki so tudi člani moje družine, sodeluje s slovensko,« je poudaril Frenk Bučar.
Šoferju Borisu Sodniku iz Šenčurja gre zasluga, da sem konec oktobra spoznal skupino Američanov, ki je dvanajst dni popotovala po Sloveniji in soseščini. Američanke in Američani, ki so se jim pridružili tudi trije sosedje iz Kanade, so bili nekaj posebnega. Bili so ena od številnih skupin, ki jih je v zadnjih tridesetih letih v domovino svojih staršev povabil upokojeni pripadnik ameriškega vojaškega letalstva Frenk Bučar iz mesta Duluth v zvezni državi Minnesota ob meji s Kanado in Michiganom.
Enainsedemdesetletni Frenk Bučar ima gorenjske korenine v okolici Cerkelj. Oče Franc je bil doma iz Šmartnega, mama Manca pa iz Poženika. Vojna ju je potegnila v svoj vrtinec in maja leta 1945 sta skupaj s štirimesečnim sinom Vidom bežala na Koroško. Kot sodelavca domobrancev sta se bala morebitnega maščevanja novih voditeljev. Prva begunska postaja Bučarjevih je bilo taborišče v Vetrinju pri Celovcu, nato pa Špital ob Dravi, kjer se je Francu in Manci leta 1947 najprej rodil Frenk, leta 1949 pa Andrej. Leta 1950 jih je srečna zvezda popeljala preko velike luže v Severno Ameriko, v državo Minnesota, kjer se je oče zaposlil v železarni, mama pa je doma skrbela za tri sinove, ki sta se jim pridružila še Janez in Mari. V takrat cvetoči Ameriki so si Bučarjevi ustvarili nov dom.
Frenku je po končanem šolanju vsa leta do upokojitve dajalo kruh ameriško vojaško letalstvo. Poročil se je z domačinko Sharon, s katero imata hčerke Brendo, Barbaro in Denise ter sina Franka. Vsi so poklicno povezani z ameriško vojsko. Frenk živi tudi za glasbo, tako za ameriško kot za slovensko. V Ameriki je najprej prodajal harmonike slovenskega proizvajalca Zupana, sedaj pa je zastopnik za harmonike Lanzinger. Tudi sam je igral harmoniko in ustanovil svoj ansambel z imenom The Singing Slovenes. Zadnja leta sam ne igra več, ampak je prevzel vlogo menedžerja.
Tudi na druge načine, ne le z glasbo, se je želel povezati z domovino svojih staršev. Leta 1969 sta z bratom Vidom prvič po letu 1945 obiskala Slovenijo, leta 1972 pa sta z ženo Sharon izbrala Slovenijo za poročno potovanje. Po letu 1980 je začel organizirati potovanja v Slovenijo. Nobene posebne reklame ni delal. Le svojim prijateljem, tudi slovenskih korenin, je povedal za pot in skupine so bile vsako leto večje. Letos jih je prišlo k nam že več kot štirideset. Obiskali so Špital v Avstriji, kraj njegovega begunskega rojstva, Videm in Čedad, dolino Soče, Brezje, Ljubljano, ... Bili so na snemanju oddaje Četrtkov večer pri Avseniku v Begunjah in uživali na Noči Modrijanov v Celju.
»Rad imam Slovenijo. Vzljubili so jo tudi prijatelji. Prikazati jo želim kot deželo, ki je bogata zaradi pridnosti in prijaznosti njenih ljudi, njihove kulture, glasbe, ... Mnogi med njimi so doslej vedeli zanjo le zaradi uspešnih športnikov, kot so Kopitar, Dragič in Dončič. Vi v Sloveniji morate biti ponosni nanje,« pravi Frenk Bučar.