Lepo je bilo biti vaška zdravnica

Alenka Cegnar je bila kar dvaintrideset let splošna zdravnica v Zdravstveni postaji Žirovnica. V tem času so se spletle številne lepe, pa žal tudi manj lepe zgodbe. A tisto lepo vendarle prevlada, pravi skorajšnja upokojenka; delo v ambulanti je že predala naslednici. Za prispevek k razvoju občine ji bo župan Leopold Pogačar decembra podelil posebno priznanje ob dvajsetletnici samostojne občine Žirovnica.

»Ko sem začela delati kot mlada zdravnica, si imel papir in svinčnik in pacienta. Danes pa imaš računalnik in včasih je pacient čisto odveč ... Zame je bila uporaba računalnika prava muka. Pa saj smo v ambulanti zaradi človeka, ne računalnika! Človeka moram vprašati, potipati ... Te novosti so me tako 'vrgle', da sem se odločila za odhod v pokoj, takoj ko je bilo to možno,« pravi Alenka Cegnar, dolgoletna zdravnica iz Zdravstvene postaje Žirovnica. Po 38 letih dela se bo v kratkem upokojila; uradno je sicer še na dopustu, a v ponedeljek je z delom že začela njena naslednica. »Zdaj grem kar v copatih včasih pogledat dol, kako se imajo!« pravi v smehu, saj se tudi po upokojitvi zdravstveni postaji pač ne bo mogla izogniti. Z možem namreč živita v stanovanju nad ambulanto; to je bil pravzaprav tudi razlog, da je kot mlada zdravnica leta 1986 sploh prišla na Selo. Izhaja iz Ljubljane, poročila pa se je z Jeseničanom; najprej je pet let delala v jeseniškem zdravstvenem domu, nato eno leto v Kranjski Gori, potem pa je, ker je bilo na voljo stanovanje nad ambulanto, prišla v Zdravstveno postajo Žirovnica. In na vasi ostala, v več kot treh desetletjih spoznala večino vaščanov, mnoge je zdravila že kot otroke, potem pa jih spremljala v odraslost. »Zagotovo je prednost, da se na vasi vsi poznamo, da veš, kam kdo sodi. Pa kdo je s kom skregan ... Je pa res, da mi je bilo včasih malo nerodno iti v trgovino. Vedno se je našel kdo, ki me je ujel med policami, češ že tri tedne kašljam ... Sem se večkrat pošalila: 'Ja potem se pa kar slecite, bova poslušala!'« V tem času so se spletle številne lepe, a tudi manj lepe zgodbe. Bili so težki trenutki, ki si jih komaj preživel, pravi, a je bilo vendarle več lepih, takih, ki so te držali pokonci. V teh letih in desetletjih je, kot poudarja, imela tudi neznansko srečo z medicinskimi sestrami; od Adrijane do Zdravke, pred poldrugim letom pa je prišel Mitja, s katerim sta se lepo ujela. »Imeli pa smo vedno red. Paciente naročene na petnajst minut, vmes je edino vskočila kakšna angina ... Nikoli nismo zamujali z začetkom dela, nikoli 'kofetarili',« pripoveduje. In ko sta s sestro zaključili delo v ambulanti, ju je čakalo še trideset, štirideset kartonov – pisanje napotnic, receptov ... Vse do treh, pol štirih popoldne. Zdaj že odrasli hčerki sta ji menda večkrat očitali, da je ni nikoli doma ... Pa čeprav je bila ves čas v isti hiši ...

Rada je hodila tudi na hišne obiske, zlasti k starostnikom, kar je bilo, kot pravi, blagodejno tako za paciente kot svojce. »V 32 letih smo se tako navadili drug na drugega, da se ni bilo enostavno posloviti ...« priznava. Kaj bo počela kot upokojenka, še ne ve. »Spim, jem, berem,« pravi v šali. Ob ponedeljkih še vedno nadomešča zdravnico v Domu Viharnik v Kranjski Gori, najbrž bo v času dopusta nadomeščala tudi novo zdravnico v Žirovnici. »Papirjev v društvu upokojencev pa še nisem podpisala,« še dodaja v smehu.