Slovenska prst v papežev muzej
V muzeju Janeza Pavla II. na Poljskem je v zbirki zemelj iz dežel, ki jih je obiskal papež, odslej tudi slovenska prst. Tja so jo ponesle družine s Škofjeloškega.
Konec oktobra se je 87 romarjev iz Škofje Loke in Selške doline podalo na romanje na Poljsko, ki ga je pripravila Družinska akademija. Neprofitni zavod pripravlja različne vsebine za družine, jeseni tudi romanje. »Letos smo romarje odpeljali v svete kraje na Poljsko,« je povedala vodja Družinske akademije Andreja Megušar in dodala, da so imeli tokrat posebno poslanstvo – v muzej papeža Janeza Pavla II. so ponesli slovensko zemljo.
Nalogo so izpeljali v sodelovanju s poljskim veleposlanikom, nadškofom Stanislavom Zoretom in z Zavodom sv. Stanislava v Ljubljani. Njegovi zaposleni so namreč pred dvema letoma obiskali muzej v papeževi rojstni hiši v Wadowicah, nedaleč od Krakova. »Sveti papež je leta 1996 prvič obiskal Slovenijo in tudi Zavod sv. Stanislava. Ob prihodu na brniško letališče je poljubil slovensko zemljo, tako kot je to storil povsod, kamor je prišel na apostolski obisk. Prst iz Ljubljane je sedaj del prsti iz več kot šestdesetih dežel, ki jih je obiskal,« je pojasnila. Pobudo za prenos zemlje na Poljsko je dal Tomaž Debevec, profesor zgodovine na škofijski gimnaziji. Pri sodelavki, profesorici latinščine in grščine Neži Karlin, ki je tudi članica Družinske akademije, je izvedel za njihovo romanje na Poljsko. Tako so 22. oktobra, na papežev god, v Parku spomina pred Zavodom sv. Stanislava imeli manjšo slovesnost z izkopom zemlje. »Zavod sv. Stanislava je bil med drugo svetovno vojno in po njej kraj umiranja in trpljenja, zato je bil prenos zemlje, prepojene s krvjo naših mučencev, v papežev muzej še toliko bolj pomenljiv. V Zavodu so se dogajala grozodejstva tako kot v Auschwitzu v času nacizma. Druga svetovna vojna je bila za poljske katolike še posebej brutalen čas. Obiskali smo tudi zloglasni Auschwitz, obenem pa spoznavali, kako velik 'Auschwitz' so Poljaki trpeli še skozi desetletja v dobi komunizma. In prav iz pepela tega trpljenja je leta 1978 prišel papež Janez Pavel II., ki je pripomogel k spremembam političnih in ekonomskih sistemov v vzhodni Evropi,« je poudarila Megušarjeva.
Slovensko zemljo, shranjeno v leseni posodi škofjeloškega rokodelskega centra Duo, so vodstvu papeževega muzeja predali člani Družinske akademije, oblečeni v narodno nošo. »Pomenljivo je tudi, da je bila ta naloga zaupana družinam, ki jim je papež v svojih nagovorih dajal velik poudarek. Med nami je bilo kar 62 otrok,« je dejala Megušarjeva. Muzej zelo domiselno predstavlja življenje Karola Wojtyle, ki je pri 58 letih postal prvi ne italijanski papež. Videti je možno tudi kroglo Alija Agce, ki je leta 1981 v poskusu atentata streljal na tedanjega papeža; vdelana je v krono Fatimske Marije.
Na romanju, ki sta ga vodila zgodovinar in geograf dr. Jurij Kočar ter duhovnik Branko Potočnik iz Reteč, so si ogledali tudi svetišče božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki, kjer je delovala sestra Favstina Kowalska. V Krakovu so obiskali tudi najveličastnejši rudnik soli na svetu, delovati je začel v 13. stoletju. Romarji so stanovali v največjem poljskem romarskem središču Kalwaria Zebrzydovska. »Zgrajeno je bilo v 17. stoletju. Vsako leto uprizarjajo pasijon, ki je vključen v združenje evropskih pasijonov Europassion, tako kot Škofjeloški pasijon in slovenski Pasijonski veter. Romanje je bilo za nas zanimivo tudi s tega vidika.«