Parki in drugorazrednost
Slovenija se rada predstavlja kot zelena destinacija, v kateri varovanje naših naravnih vrednot postavljamo na zelo visoko mesto. Pred tujci se radi pohvalimo z marsikje še neokrnjeno naravo in čisto pitno vodo, ki nam teče neposredno iz pip. Na našo naravo smo upravičeno ponosni, več kot tretjina slovenskega ozemlja sodi v omrežje varovanih območij Natura 2000, kar je najvišji odstotek teh območij v Evropi.
V želji po dodatnem zavarovanju in ohranjanju naše narave so že leta 1924 nastali zametki našega edinega narodnega parka v vzpostavitvijo Alpskega varstvenega parka v dolini Triglavskih jezer, leta 1961 pa so sprejeli odlok o razglasitvi Doline Triglavskih jezer za narodni park, ki danes zajema skoraj celotne Julijske Alpe v Sloveniji. Podobna pobuda se je pred leti pojavila za območje Kamniško-Savinjskih Alp in konec leta 2005 so na državni ravni podpisali sporazum o ustanovitvi regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe. A dlje kot do podpisa sporazuma ni prišlo, leta 2012 je ministrstvo za okolje in prostor postopek ustanavljanja regijskega parka celo ustavilo, ker naj za to ne bi bilo dovolj velikega konsenza lokalnih skupnosti. Novo tovrstno pobudo za dodatno zaščito narave na območju Gorenjske so konec oktobra predstavili na Bledu, kjer predlagajo ustanovitev krajinskega parka Blejski kot. Pobudniki menijo, da bi z ustanovitvijo krajinskega parka presegli prelaganje odgovornosti med občino in državo, saj naj bi nad varovanjem narave bdela skupna institucija, za delovanje katere bi denar namenjala ne samo občina, ampak tudi država.
A že izkušnja z našim edinim narodnim parkom kaže, da so to računi brez krčmarja, saj se država v primeru Triglavskega narodnega parka (TNP) požvižga celo na izvajanje lastnih zakonov. Država bi namreč morala v skladu z zakonom sofinancirati razvoj na območju parka, ki se zaradi lege v varovanem območju sooča s številnimi omejitvami. Za vse investicije v parkovnih občinah je zato država dolžna zagotoviti 80-odstotno sofinanciranje. Zaradi neizpolnjevanja te obveznosti so si letos nakopali celo tožbo bohinjske občine, v kateri so ocenili, da jim država dolguje šest milijonov evrov. Bohinjci zato večkrat poudarjajo, da se zaradi številnih omejitev, ki jih prinaša TNP, počutijo kot drugorazredni državljani. Ugodnosti, ki naj bi jih bili deležni za bivanje v zavarovanem območju v obliki razvojnih sredstev, namreč ostajajo mrtva črka na papirju. In prav tega se verjetno bojijo tudi na blejski občini, kjer so sicer naklonjeni pobudam o varovanju narave, a ta čas ne vidijo smisla v ustanavljanju krajinskega parka.