Kreativni izzivi vedno dobrodošli

Arhitektka in oblikovalka žirovskih korenin Manca Ahlin, ki že skoraj desetletje živi in ustvarja v New Yorku, se s svojimi deli ta čas predstavlja na skupinski razstavi z naslovom Čipka ne čipka: sodobna umetnost iz vlaken na podlagi čipkarskih tehnik v Umetnostnem muzeju Hunterdon v New Jerseyju.

Manca Ahlin je veliko pozornosti pritegnila že pred tremi leti, ko je za restavracijo Stix v New Yorku izdelala enajst metrov dolgo in tri metre široko pregrado v obliki čipke. Za izdelavo 120 kilogramov težke čipke je uporabila več kot kilometer dolgo konopljino vrv. Ta čas se v družbi še 27 razstavljavcev predstavlja na razstavi v Umetnostnem muzeju Hunterdon v ameriški zvezni državi New Jersey, in sicer z dvema svojima deloma, ki ju je poimenovala Corona in Mani Lace Wall. K sodelovanju jo je povabila kustosinja razstave Devon Thein, ki je tudi soustanoviteljica čipkarskega društva oziroma zadruge v Brooklynu, katere članica je že od same ustanovitve pred nekaj leti, je pojasnila Manca Ahlin in dodala, da je Devon Thein, specialistko za čipke v Metropolitanskem muzeju v New Yorku, spoznala prek novinarke iz Maina, ki je napisala članek o njenem delu. Razstava v muzeju Hunterdorn bo na ogled do 6. januarja.

Corona, čipka iz rumenih optičnih kablov in svetleče žice, je po besedah Mance Ahlin povečan tradicionalni prtiček iz štručk, kot se imenuje ta tehnika klekljanja. V njem že zaradi same oblike vidi Sončevo korono. »Od vseh novic najraje spremljam znanost in raziskovanje vesolja in tudi zato na vsakem koraku vidim povezave s tem,« je priznala Manca Ahlin. Za svoje drugo delo, poimenovano Mani Lace Wall, pa je navdih našla na trekingu v Nepalu. »V območju Himalaje, kjer smo hodili, se pojavljajo značilni molilni zidovi, ki so sestavljeni iz množice kamnov, v katere so vklesane mantre – večinoma 'om mani padme hum'. In tako so nastali veliki čipkasti kamni iz vrvi, ki, če dobro pogledaš, predstavljajo napis 'OM'.« Pri delu ji največji izziv predstavljata oblika in material ter kaj je mogoče doseči z določeno tehniko. »Zanima me, kako pripraviš material ali tehniko, ki deluje na ustaljen način, da spremeni videz in doseže nov, nepričakovan učinek. Kako je videti tipična čipka, ko jo desetkrat povečaš, ali kako pripraviš nitko, da stoji pokonci. Kako sklekljaš čipko v obliki jajca in podobno.« Pri delu uporablja različne materiale, od debelih vrvi do kovinskih žic in kablov, kar je mogoče občudovati tudi na aktualni razstavi v New Yorku. S svojimi deli je v preteklosti poleg restavracije Stix opremila še pisarne v upravni stavbi podjetja Etsy in tri kavarne Starbucks, dve v New Yorku in eno v Annapolisu. Z njeno umetnino se bodo ponašali tudi v Sloveniji, in sicer bo krasila novo upravno stavbo Elesa v Beričevem. Za omenjenega naročnika je po predlogi načrta elektromotorja Nikola Tesle izdelala trinadstropno čipko iz električnih in svetlečih optičnih kablov. Glede projekta, s katerim se ukvarja ta čas, pa ostaja skrivnostna, saj kot pravi, so ji »zabičali, da ne sme povedati«.

Pri njenem delu jo najbolj privlači, da ji ni več treba cele dneve sedeti v pisarni za računalnikom, je priznala Manca Ahlin. »Tudi to, da imam pod nadzorom celoten proces od zamisli do končne montaže, kljub neznanskim fizičnim naporom in polomljenim nohtom, zame pomeni manj stresa, ker sem perfekcionističen 'kontrol frik'.« Izzivov, še dodaja, ji nikoli ne zmanjka, včasih nepojmljiv izziv predstavlja že samo iskanje materiala. »V Sloveniji je recimo praktično nemogoče kupiti debelo bombažno vrv, ne da bi pri tem bankrotiral, več kot nekaj deset metrov je pa tako nikjer ni mogoče dobiti, medtem ko jo v ZDA najdem v vsaki prodajalni z železnino.« Vedno pa so dobrodošli kreativni izzivi, pravi Manca Ahlin, saj ne mara ponavljanja.

S klekljanjem se je Manca Ahlin prvič srečala že kot osnovnošolka. To se ji je zdelo dobra nadgradnja njenega znanja kvačkanja in pletenja, kar se je že prej naučila doma od mame in babice. Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter zatem fakulteto za arhitekturo je obiskovala v Ljubljani, po dobrih dveh letih dela v arhitekturnem biroju v Ljubljani pa se je odločila za magistrski študij arhitekture in urbane kulture v Barceloni. Po končanem študiju jo je kolegica, s katero je sodelovala pri projektu spanja v javnem prostoru, povabila na nadaljevanje tega projekta v okviru arhitekturne razstave v Illinoisu v ZDA. Ob tem jo je pot zanesla skozi New York, ki jo je tako pritegnil, da si je tam našla službo in po treh letih dela na daljavo si je uredila delovno vizo. Na vprašanje, ali se kdaj v prihodnosti namerava vrniti v Slovenijo, pa kratko odvrne: »Prepovedano vprašanje.«