Viski izvira iz 15. stoletja, a je bil takrat povsem drugačnega okusa, kot ga poznamo danes.

Voda življenja

V deželi viskija (3)

Ali je domovina viskija v resnici Irska ali Škotska, je zagoneten vozel, ki bi ga še znameniti Sherlock Holmes težko razvozlal. Seveda če ne bi pristransko odločil v korist Škotske, domovine svojega »očeta« Arthurja Conana Doyla.

Znano je, da so v obeh deželah to pijačo začeli variti v 15. stoletju in jo poimenovali »uisge beatha«, kar v gelščini pomeni voda življenja. Precej let kasneje so morda našli celo salomonsko rešitev dileme: Škoti svojo pijačo imenujejo whisky, Irci pa whiskey.

Skozi stoletja se je pijača spreminjala in danes poznamo različne vrste viskijev. Američani pijejo t. i. bourbon, pridelan iz koruze, kot zelo dobre pa danes slovijo tudi japonske destilarne. Viski je postal globalna pijača, ki je – zanimivo – največ spijejo v Indiji, medtem ko za najbolje prodajanega velja ameriški Jack Daniels. A med najbolj cenjenimi ostajajo škotski »single malti« – enosladniki. Gre za viski, ki je pridelan iz ječmena in zmešan le iz sodov domače destilarne, za razliko od ostalih »blended« vrst viskijev, ki so mešanica pijače iz različnih osnovnih sestavin (koruza, rž, pšenica) in destilarn.

Z mešanjem različnih sodov destilarne zagotavljajo, da ima vsebina vsake steklenice enak okus. Prav večletno zorenje v hrastovih sodih pa daje viskiju specifično barvo in aromo. Ko na steklenici preberemo, kako stara naj bi bila pijača, pravzaprav beremo podatek o tem, kako star viski je bil v najmlajšem uporabljenem sodu. Številka 18 torej pomeni, da je viski v sodih zorel najmanj 18 let. Seveda pa se zorenje prekine, ko ga napolnimo v steklenice. »Osemnajstletnik«, ki ga doma hranimo štiri leta, torej ne bo postal »22-letnik«.

Tako kot vino tudi viski del svojega okusa dolguje regiji, iz katere prihaja. Enosladniki z otoka Islay se precej razlikujejo od tistih iz znamenitih destilarn v centralnem Višavju. Kateri pa je najboljši? Na to vprašanje ima verjetno vsak Škot svoj odgovor. Ali kot nam je odgovoril lastnik puba v Tarbertu, ribiški vasici na zahodni škotski obali: »Najboljši je tisti, ki ga imaš najraje!«

Da najdeš najljubšega, pa jih je treba nekaj pokusiti. Za pokušanje vode življenja pa verjetno ni boljšega kraja na svetu, kot je Škotska, kjer je vsak pub založen z desetinami vrst te pijače, destilarne pa so posejane po vsej deželi. Kakšno uro ali dve se zato splača nameniti tudi obisku kakšne izmed njih.