Vrednote je vredno živeti

Stane Grum je ravnatelj OŠ Tržič od leta 2004. Otroštvo je preživel v Strahinju; v pomanjkanju, a v ljubezni. Kot sedmošolec, takrat je že živel v Kranju, je ob pouku čistil stanovanjska bloka, da je družini za preživetje primaknil kak dinar. Po srednji kmetijski šoli je strigel ovce na Jezerskem, to je bila njegova služba. Tudi ko niso verjeli vanj, je zmogel korak naprej, verjel vase in zaključil študij na pedagoški akademiji. Danes je širše znan po projektu Gorenjska veriga srca, s katerim je začel v Tržiču. Srce simbolizira vrednote, kajti če jih odrasli ne bomo dali otrokom, nam jih otroci, ko odrastejo, ne bodo znali dati nazaj ...

Ideja o verigi srca, ki širi vrednote, se je najprej utrnila v lokalnem okolju. Za šolsko leto 2016/2017 se je Stane Grum, ravnatelj Osnovne šole (OŠ) Tržič, domislil projekta Tržič – mesto dobrih misli in želja ter zanj hitro pridobil simpatije v kolektivu in širše po Tržiču. »Več stvari sem začel opažati, verjetno to pride z leti. (smeh) Koliko sporov, ljubosumja, zamer je med ljudmi in kakšna je odtujenost med mladimi zaradi pretirane uporabe, celo zasvojenosti z mobiteli, računalniki. V naši šoli smo prepovedali uporabo mobitelov na območju celotnega šolskega okoliša. Rad vidim, da se mladi pogovarjajo, igrajo, počnejo druge zanimive reči ... Nekako pa kar vsak hodi bolj zase, otroci in odrasli; a če bi lahko pisalo na obleki, ki jo vsak nosi, bi videli, da prav vsak nosi tudi svoj križ. In če bi vedeli, kaj se skriva pod obleko, v srcu, bi se drug do drugega drugače obnašali,« je pogosto premišljeval Stane Grum. A kako to povedati naglas? Grum se je odločil, da so vrednote tiste, na katerih je vredno graditi. »Nobene katastrofe ni, če otrok pri pouku ne zna kakšne definicije, katastrofa pa je, če ne zna poskrbeti zase, če ne zna biti spoštljiv, hvaležen, sočuten, strpen.« Za simbol je ravnatelj izbral srce, ki simbolizira vrednote; kajti če jih odrasli ne bomo dali otrokom, nam jih otroci, ko odrastejo, ne bodo znali dati nazaj ... Grum pove, da spotikanj v uresničevanju te ideje ni imel in da so številni udeleženci v projektu tudi simbol srca, ki v kakšnih okoliščinah lahko izpade osladno, razumeli v njegovem bistvu. Zato je projekt s podporo, ki jo je bil deležen, razširil v živo Gorenjsko verigo srca, v katero so petega oktobra letos na kranjskem stadionu vstopili številni mladi, učitelji in vzgojitelji iz 14 gorenjskih osnovnih in srednjih šol ter Vrtca Tržič. V to živo srce je vstopil tudi predsednik Borut Pahor, ki se je ravnatelju Stanetu Grumu zahvalil z zastavo Republike Slovenije, protokolarnim darilom, ki ga podeljuje posameznikom in skupnostim, ki gradijo mostove med ljudmi in delajo našo družbo boljšo. Okrog pet tisoč pripetih papirnatih srčkov je bilo popisanih z otroško, mladostniško pisavo, ki so sporočali v svet, da si želijo prijateljstvo, spoštovanje, ljubezen, srečo v družini ...

Spoznajmo avtorja te zgodbe

Stane Grum je otroška leta preživel v Strahinju; v pomanjkanju, a v ljubezni in iskrenosti. Z mamo samohranilko in še dvema sestrama. Že kot fantič je pomagal z opravili na kmetiji pri Lenčku, kjer so ga vzeli skoraj za svojega. »Imel sem svojo sobo, vse sem delal, se pri njih naučil odgovornosti in delavnosti ter že zelo zgodaj spoznaval različne usode ljudi,« se spominja.

»V Kranj smo se preselili, ko sem šel v peti razred. Še dolga leta pa sem se vračal na kmetijo pri Lenčku ... Pri njih sem se navdušil za srednjo kmetijsko šolo, ki sem jo obiskoval v Novem mestu. Užival sem tako v šoli kot v dijaškem domu. Takrat se je začela tudi moja glasbena kariera, že v prvem letniku sem se naučil igranja kitare in kmalu ustanovil vokalno-instrumentalno skupino Albatros. Po vojaščini sem bil tri leta zaposlen v KŽK Kranj. Kot njihov delovodja sem na Jezerskem med drugim strigel ovce, pasel krave. Tudi to so bila lepa leta.« Večno pa si je zares želel delati v šoli. Pri svojih 22 letih se je odločil, da gre na fakulteto. Psihologinjo na zavodu za zaposlovanje je prosil, naj ga testira, da bo vedel, ali bo zmogel študij. Psihologinja je pridobila njegove teste še iz sedmega razreda osnovne šole, ki pa niso bili briljantni, ker mu je zaradi čiščenja stanovanjskih blokov in drugih opravil po šoli zmanjkovalo časa za učenje. Kljub temu da ni verjela v njegove sposobnosti, jo je prepričal, naj ga vnovič testira ... Nadaljevanje je znano: uspešno je končal študij na Pedagoški akademiji v Ljubljani in pridobil naziv profesor defektologije za motnje vedenja in osebnosti in domske pedagogike. Že med študijem je deloval kot prostovoljec na centru za socialno delo, prvo redno službo pa dobil v Vzgojnem zavodu Preddvor. »Rad sem imel otroke, zelo smo se razumeli, sistem, ki je bil tedaj v vzgojnem zavodu, pa ni bil v redu in nisem zdržal tam. Premalo je bilo spoštovanja do otrok,« je pojasnil Grum, ki je zatem vztrajno trkal od vrat do vrat, kajti hotel je delati v šoli. Leta 1992 so ga (le) zaposlili v OŠ Tržič, takrat še pod imenom OŠ Zali Rovt. »Verjeti moraš vase in jaz sem vase verjel,« je podelil svoje sporočilo. V šoli je bil sprva svetovalni delavec, potem je postal pomočnik ravnatelja, od leta 2004 je ravnatelj te šole. Na glasbo ni pozabil. Tudi ko je deloval na Jezerskem, je ustanovil skupino pod imenom Albatros, Nuša Derenda je prepevala njegovo avtorsko besedilo Bela vrtnica, ustanovil je učiteljski pevski zbor, s katerim so imeli 15 samostojnih koncertov, organizirali 14 mednarodnih koncertov Učiteljeva pesem, izdali so zgoščenko V veter ujete pesmi, sodelovali z zamejskimi zbori iz Italije, Hrvaške in Avstrije ...

Kjerkoli sem deloval, vedno je bilo vredno

Stane Grum je na Mežakli dvanajst let vodil sprostitveno-terapevtski tabor za spolno zlorabljene in trpinčene otroke. Imeli so najmanj en tabor na leto, vsakič po deset dni preko Društva za zdrav osebnostni razvoj Radovljica, ki so se mu pridružili tudi otroci iz »zdravih« družin. Brez zlovešče etikete, kdo je kdo na taboru ... »Tudi takrat sem izkusil, da so ljudje pripravljeni pomagati. Vso hrano za tabor smo dobili brezplačno za vseh trideset, štirideset ljudi, kolikor nas je bilo tam. In spet smo pri simboliki srca. Ko ljudem poveš in odpreš srce, za kaj gre, želijo pomagati. Najbolj pa se spominjam, ko so otroci skupaj z mano kuhali kosila. Kuhinja simbolizira toplo domače ognjišče, tam so se odpirala srca ... Včasih smo jokali, ko je povedala kakšna punčka, fantek, kaj se dogaja ... (premor) Še danes mi je hudo ... Udeležence tabora še srečujem, danes so to odrasli ljudje, ki imajo že svoje otroke. Večkrat mi rečejo, ali bi šli vsi skupaj še enkrat na Mežaklo.« Mežakla je za Staneta Gruma eden vrednejših spominov. »Otroke moramo pripraviti na življenje in tudi sebe nenehno graditi. Ni vedno lahko, vedno se pa nekaj naučimo.«