Operna pevka z rokovsko dušo

Sedemindvajsetletna operna pevka Sabina Gruden iz Nevelj pri Kamniku je avgusta kot edina iz Slovenije in ena redkih iz Evrope sodelovala na enomesečnem pevskem festivalu iSing na Kitajskem, ki so ga Kitajci pripravili ob 40-letnici odpiranja svetu.

Sabina Gruden, magistrirana mezzosopranistka, je študij na ljubljanski Akademiji za glasbo zaključila lansko leto in vse od tedaj aktivno sodeluje pri različnih projektih. Vaje, nastopi in številne avdicije, tudi v tujini, so del njenega vsakdana in tako je letošnjo pomlad zasledila tudi vabilo k sodelovanju na festivalu iSing! na Kitajskem, enem od največjih opernih festivalov za mlade glasbenike na svetu, ki jo je takoj navdušil zaradi povezovanja naše kulture s kitajsko – letošnji festival je bil še posebej slovesen, saj Kitajska praznuje 40-letnico odpiranja svetu. A najprej se je morala prebiti skozi zahtevno sito avdicije.

»Na avdicijah za operne pevce vselej sodeluje ogromno kandidatov. Prvi krog izbora je potekal preko videoposnetkov, ki smo jih morali poslati, nato pa sem bila povabljena na avdicijo v Bologno, kjer so me izbrali kot eno od zgolj dvajsetih 'zahodnih' pevcev iz Evrope, Severne Amerike in Avstralije, ki smo na festivalu sodelovali poleg šestnajstih kitajskih pevcev. Tako kot je na naših avdicijah v navadi, še zdaleč niso ocenjevali zgolj glasu, ampak tudi videz in celoten nastop na odru, saj smo operni pevci pravzaprav igralci, ki s svojim petjem pripovedujemo zgodbo in predstavljamo neki karakter. Prav interpretacija je tisti čar glasbe, ko vsak pevec vlogo predstavi na svoj način. Seveda sem bila izbora in poti na Kitajsko, kjer sem delovno nato preživela ves avgust, zelo vesela,« nam pove mlada pevka, ki jo je pred to, zanjo do sedaj največjo mednarodno izkušnjo čakalo veliko dela. Naučiti se je namreč morala peti v kitajskem jeziku, pri čemer so ji pomagale tudi inštrukcije preko skypa. Festival so mladi pevci uspešno zaključili z velikim šovom, ki so ga premierno uprizorili v Suzhouju in ga ponovili v Šanghaju in Pekingu, predvajali pa so ga tudi po televiziji.

Prav jeziku – najraje poje v francoščini in ruščini – vselej posveča veliko pozornost, saj se svojih projektov loteva zelo 'študiozno'. Njeno glavno 'orodje' pa je seveda glas. »Delo z glasom se za opernega pevca nikdar ne konča. Nenehno ga je treba razvijati, negovati, paziti na napake, se učiti in ga seveda skrbno čuvati. Le tako lahko ohranimo gibkost in svežino svojega glasu. Glasilke so kot mišice, zato potrebujejo trening in počitek. Ljudje si večinoma ne predstavljamo, koliko energije operni pevci pustimo na odru. Nekje sem prebrala, da v operni predstavi porabimo toliko kalorij kot nogometaš na eni tekmi,« nam pove in izda, da si še želi nastopati v tujini. Zaveda se, da takšno življenje zaradi številnih potovanj, avdicij in nastopov zahteva veliko odrekanj, a v petju je našla svojo veliko ljubezen. Pa tudi v avtu posluša zgolj arije? »Ne, seveda ne,« se zasmeje in doda. »Zelo rada grem na rokovske koncerte!« In če je v gimnaziji še imela nekaj dvomov, na katero področje umetnosti se bo usmerila, saj je rada tudi risala in igrala flavto, teh dvomom, odkar poje, nima več. Prav tako je povsem prepričana, da je njena najljubša operna vloga Carmen. O svojem poslanstvu pa: »Pojem zato, da se z glasbo dotaknem ljudi, da jim povem in sporočim nekaj več, kar je v današnjem instant svetu še toliko bolj pomembno. Le če je naše delo iskreno, lahko iz umetnega nastane umetnost.«