Enajst kmetic, enajst zgodb
Ob svetovnem dnevu kmetic so med enajstimi kmeticami izbrali kmetico leta. Ne le njena življenjska zgodba, tudi zgodbe preostalih, med njimi so bile štiri s širšega gorenjskega območja, so zanimive.
Kranj – Zveza kmetic Slovenije vsako leto ob 15. oktobru, svetovnem dnevu kmetic, opozori na pomemben prispevek kmetic na podeželju in na njihovo vlogo v družbi, ob tej priložnosti pa vedno razglasi tudi kmetico leta. Letos je bilo sklepno dejanje izbora prejšnji četrtek v kulturnem domu v Zagorju ob Savi, kjer so ob navzočnosti predsednika državnega zbora Dejana Židana in ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Aleksandre Pivec za kmetico leta razglasili Marijo Jakše iz Malega Podljubna, sicer članico Društva kmečkih žena Novo mesto. Marija izhaja s kmetije, na kateri se ukvarjajo s prirejo mleka in rejo telic, aktivna je v društvu kmečkih žena ter v turističnem in gasilskem društvu, na kulinaričnih ocenjevanjih pa je za svoje izdelke prejela že 76 priznanj.
Med enajstimi kandidatkami, ki so se potegovale za laskavi naziv kmetice leta, so bile tudi štiri s širšega gorenjskega območja: Jelka Ažman iz Društva žensk z dežele občine Radovljica, Nataša Rimahazi iz Društva žena in deklet na vasi občin Bled in Gorje, Jožefa Špruk iz Društva kmečkih žena Kranj in Marinka Slapar iz Društva podeželskih žena Tuhinjske doline. Njihove življenjske zgodbe so zanimive.
Družina, kmetija, čebele ...
Jelka je kmečko delo spoznala na moževi gorski kmetiji, kjer redijo krave dojilje in ovce. Zadnjih sedem let kmetujejo ekološko, pridelano zelenjavo pa prodajajo javnim zavodom. Do upokojitve je delala kot konfekcijski tehnik, vseskozi pa tudi na kmetiji. Že dvaintrideset let čebelari. Je blagajničarka v domačem čebelarskem društvu in članica upravnega odbora društva žensk z dežele, rada se udeležuje društvenih izobraževanj s področja kmetijstva in kulinarike. Je mati dveh odraslih hčera, dopoldneve preživlja v družbi najmlajšega vnuka Žana.
Iz mesta na kmetijo
Nataša je odraščala v delavski družini v Radovljici, a oba z možem Mirkom sta lagodno mestno življenje zamenjala za življenje na kmetiji. Kmetija, na kateri gospodarita, je največja v občini Gorje, redijo okoli dvesto goved, od tega je polovica krav molznic. Pred leti so uvedli robotsko molžo, del mleka preko Kmetijsko gozdarske zadruge Gozd Bled predelajo v Blejski sir. Nataša je mati štirih otrok (vodenje kmetije bo prevzela hčerka Eva z družino), v veliko veselje so ji tudi štirje vnuki. Aktivna je v društvu žena in deklet na vasi in v krajevni organizaciji Rdečega križa, je pa tudi navdušena vrtnarka ter gojiteljica rož in grmovnic.
S Ptuja na Sveti Lenart
Uradno Jožefa Špruk, a med domačimi in prijatelji Joži, je odraščala na manjši kmetiji na Ptuju, od koder se je zaradi službe preselila v Cerklje, kjer je spoznala svojega moža z gorske kmetije na Svetem Lenartu. Na kmetiji se ukvarjajo s prirejo mleka in pitanjem goved, redijo nekaj koz, pomemben vir preživljanja pa je tudi gozd. Ves dohodek so vseskozi vlagali v domačijo: zgradili so nov hlev, gospodarsko poslopje in hišo ter posodobili mehanizacijo za kmetovanje in delo v gozdu. Veliko ji pomeni družina, je mati štirih otrok in babica desetih vnukov. Dejavna je v društvu kmečkih žena in v krajevni organizaciji Rdečega križa.
Delo s traktorjem ji ni tuje
Marinka Slapar se je s hribovske kmetije na Brezovici pri Zlatem Polju (občina Lukovica) omožila na kmetijo na Pšajnovici, kjer skupaj z možem gospodari na govedorejski kmetiji. Na kmetiji so zgradili nov hlev in obnovili starega (na njegovi strehi je tudi sončna elektrarna), zgradili pa so tudi novo hišo. Kmetija je dobro opremljena s stroji, Marinki ni tuje delo s traktorjem in priključki na travniku in v gozdu. Veliko dela je še ročnega. Je mati treh hčera, v veliko veselje so ji štirje vnuki. V prostem času gre rada v planine, udeležuje pa se tudi društvenih predavanj in tečajev.