Hospickafe

Pretekli četrtek smo imeli v Mestni knjižnici Kranj okroglo mizo, ki jo je organiziralo društvo Hospic. Udeleženci Mojca Logar, dr. Noah Charney in jaz smo razmišljali o življenju, poslavljanju od njega, žalovanju in težkih izkušnjah, s katerimi smo se soočali. Te in podobne teme nam niso prav blizu in ne želimo jih pogosto odpirati. Hkrati pa je tako zelo res, da bomo vsi prišli do točke in trenutka prehoda. Pravzaprav je to edino zanesljivo dejstvo. Če že nočemo govoriti o lastnem koncu (ker nas je preveč strah), pa ljudje lažje govorijo o smrtih, ki so jih doživeli v preteklosti, oziroma o izgubah. Noah, Američan, ki živi v Kamniku, nam je razložil, da ne moremo govoriti o tipičnem ameriškem odzivu na smrt, pogreb in žalovanje. Družba je tam preveč raznolika: po narodnosti, lokaciji, veri in socialno-ekonomskem statusu. Tako potomci Ircev popolnoma drugače žalujejo kot npr. potomci Afričanov, Mehičani drugače kot prebivalci Aljaske. Zanimivo pa je, da se (v povprečju) Američani ob izgubi pa tudi sicer zelo malo pogovarjajo o notranjem, čustvenem svetu.

Poslanstvo vseslovenskega društva Hospic je pomoč umirajočim in njihovim svojcem. S svojo humanostjo, prostovoljnim delom in veseljem pomagajo mnogim, ki se smrti bojimo. Vendar če želimo imeti korist od takšnega društva, moramo do njih pristopiti in jih prositi: potrebujemo vas. Člani društva pogosto povedo, kako zelo veliko se lahko naučimo ob ljudeh, ki zaključujejo zemeljsko življenje. In predvsem naj sprejmemo smrt kot del celote – rojstvo, življenje, smrt. Prihod od nekod, lastna zgodba, odhod nekam, morda na isto mesto, od koder smo prišli, vendar nismo isti, saj nas je življenje preoblikovalo. Kljub veri v posmrtno življenje je zelo normalno, da nas je strah tega odhoda. Zato je tako zelo pomembno, da smo ob človeku, ki se poslavlja. Da mu povemo, da smo z njim in naj gre, kamor mora iti. Tako bo lažje odšel. Še bolj normalno je, da nas preplavi žalost. Ne moremo se ji izogniti. Koristno je, ko si upamo to priznati. Koristno je, ko upamo in želimo to čustvo medsebojno izmenjati. Koristno je, ko si upamo žalost izjokati. Saj ni važno, kako to delajo Američani, Švedi, Afričani in naši sosedje. Pomembno je, kaj delamo v domači hiši in v svoji družini.

Na koncu nas je voditeljica vprašala o lastni smrti. Noah pravi, da o njej ne razmišlja, moja Mojca tudi ne. Prav nič posebnega se nisem čutil zaradi moje drugačnosti. Meni konec življenja ne predstavlja groze in konca. Materialni svet, telo, oprijemljivo, je le najbolj grobi način naše eksistence. Drugi načini dojemanja stvarnosti so izven besed. Edino, kar si želim, je, da bi otroci prišli do kruha in da bi do odhoda smel in zmogel postoriti zadosti dobrega na tem svetu zase, za sočloveka in za stvarstvo.