Od slikarja do heroja

»Še stanuješ na Langusovi?« me je pred trgovino vprašala znanka, s katero se nismo videli nekaj let. Ne, na Staneta Žagarja sem se preselila, sem odgovorila in obema je bilo jasno, da sem iz Predtrga odšla na drug konec Radovljice. Priznam, nikoli nisem posebej razmišljala o tem, na kakšen naslov se vračam vsak večer. Langus in Žagar sta v tem smislu zame samo imeni, po katerih identificiram lokacijo prebivališča, in naslov, na katerem me najde poštar.

Sicer pa vem, da je bil Matevž Langus slikar, ki se je rodil v Kamni Gorici, in Stane Žagar učitelj s Srednje Dobrave, ki je med drugo svetovno vojno odšel v partizane, kjer je kmalu padel pod nasprotnikovimi streli. Tudi to mi je jasno, da s poimenovanjem po nekom ali nečem tisti, ki imajo moč in oblast, vsakič znova zaznamujejo »svoje« oporne točke v prostoru in mi, ki te moči nimamo, imena nekako sprejmemo – ali pa ne.

Kljub temu me je presenetilo, ko se je pred časom predvsem po družbenih omrežjih začela širiti vroča polemika o tem, ali naj se lipniška osnovna šola še imenuje po Stanetu Žagarju. Razumem, da se nekateri ne strinjajo z imenom, ki ga že več kot pol stoletja nosi šola, in načeloma zelo odločno podpiram diskusijo – o tej in drugih temah. Svet staršev, kjer naj bi se tokrat začela razprava o imenu, je po mojem mnenju čisto primerno mesto za to.

Kar me vznemirja, je to, čemur pravim »Facebook demokracija«: pljuvanje in zmerjanje in srdito uveljavljanje svojega prav na odprtem morju svetovnega spleta, katerega valovi – tudi to zdaj že dolgo vemo – hitro pljusknejo prek meja virtualnega in v konkretnem svetu ustvarjajo vzdušje sovražnosti in izključevanja.

Prepričana sem, da ime, s katerim bi se strinjali vsi, ne obstaja. V lipniškem primeru naj bi nekateri vpleteni predlagali, da se šola raje imenuje po Matevžu Langusu, ki da je manj sporen. Veste, da so prav Matevža Langusa tik pred letošnjim poletjem vrgli iz imena Centra za usposabljanje, delo in varstvo v Radovljici? Prav zanimivo bi bilo vedeti, kdo v Radovljici, razen zaposlenih in uporabnikov, bi vedel, kje je zmenjen, če bi mu rekla, da se dobiva pred CUDV Radovljica, kot je novo uradno ime institucije.

Menim, da imajo ulice, šole in ustanove imena vendarle predvsem zato, da jih lažje prepoznamo in razločujemo. O tem, kaj pomenijo, seveda velja razmišljati in razpravljati, uvajanje sprememb pa bi moralo biti premišljeno, s podlago v resnem in spoštljivem dialogu. Takšnem, ob katerem bi učitelji in učenci lahko v miru delali tisto, za kar v osnovi hodijo v šolo: poučevali in se učili.