Razposajena petdesetletnica
Osnovna šola Franceta Prešerna iz Kranja je že srečala abrahama, a vzdušje v tamkajšnjem šolskem kolektivu dokazuje, da leta prav zares niso pomembna.
Kranj – Tako tudi praznovanje petdesete obletnice odprtja nove šolske stavbe v Kranju ni bila povsem običajna šolska prireditev z recitacijami, dolgimi govori in nastopi šolskega zborčka. Seveda je nastopil šolski zbor, ki je zapel šolsko himno, tudi ravnatelj Aleš Žitnik je zbranim namenil nekaj besed, a osrednji del prireditve, ki jo je duhovito povezoval Toni Cahunek, je bil namenjen zabavnemu kratkemu filmu, v katerem so se na humoren način sprehodili skozi zgodovino šole in se ob tem večkrat pošalili na svoj račun.
Ravnatelj Aleš Žitnik je ob jubileju omenil zanimivo naključje – petdeseta generacija prvošolcev, ki se je septembra vpisala v njihovo šolo, šteje natanko petdeset učencev. Vseh učencev na šoli je sicer v letošnjem šolskem letu 553, medtem ko je v letu 1968, ko so odprli novozgrajeno šolo, pouk v novi šoli obiskovalo 1115 učencev v dveh izmenah, od tega je bilo kar 142 prvošolcev. Kot je spomnil Žitnik, je bil takratni normativ 36 učencev na razred, danes pa je v razredih največ 28 otrok. V vseh petdesetih letih je šolo končalo 6581 učencev, v šoli se je zvrstilo 647 učiteljev in drugih zaposlenih, je s še nekaj statistike postregel ravnatelj.
OŠ Franceta Prešerna so tako kot še nekatere druge šole v tistem času gradili s samoprispevkom. Leta 1964 je namreč takratna lokalna oblast razpisala referendum o samoprispevku za gradnjo šol v Kranju, pod katerega so takrat sodile tudi sedanje samostojne občine Jezersko, Preddvor, Cerklje in Naklo. Referenduma se je udeležilo 81 odstotkov prebivalcev, od katerih jih je skoraj 78 odstotkov glasovalo za samoprispevek. Iz tega samoprispevka je bila še istega leta zgrajena šola v Šenčurju, leto kasneje v Žabnici, leta 1966 pa sta bili dograjeni telovadnici v Stražišču ter novi šoli v Cerkljah in Preddvoru. »Odprtje nove šole v Kranju je bil res pomemben dogodek za skupnost,« je ob prebiranju prispevka v Gorenjskem glasu iz leta 1968 poudaril Žitnik. Prav tako pa je po njegovem pomembno, da se ob obletnicah spomnimo, kako se je pisala zgodovina šole. Eden od pomembnih mejnikov je bila po njegovih besedah razdružitev med Mestno občino Kranj in novonastalo Občino Naklo. Življenje in delo v šoli so zaznamovale tudi številne sanacije in dograjevanja prizidkov, in sicer za telovadnico, večnamensko dvorano in zobno ambulanto, kasneje so za potrebe izvajanja devetletke šolo tudi nadzidali. Zamenjali so tudi izolacijo na strehi, ki je zamakala, (pre)dolgo so čakali še na obnovo sanitarij.
V lanskem šolskem letu so se znova soočili z močno povečanim vpisom v prvi razred, zato vseh otrok niso mogli razporediti v matično šolo in so jih nekaj usmerili v podružnico na Kokrici. »Pomagala bi edino dogradnja šole ali sprememba šolskih okolišev,« ob tem opozarja Žitnik in dodaja, da bo treba v primeru, da bo število otrok še naraščalo, razmisliti o novi šoli. Svoj nagovor je sklenil z besedami, da je šola več kot le stavba, to so tudi učenci, vsi zaposleni in program, ki ga izvajajo. »Naše učence danes srečujemo v gospodarstvu, politiki, kulturi, športu, zdravstvu. Ponosni smo na njihove dosežke, kot so tudi oni ponosni, da so bili naši učenci.«