Tako enaki, tako različni

V avli kranjske območne enote Zavarovalnice Triglav se s svojimi likovnimi deli predstavljajo člani likovne sekcije pri Zvezi paraplegikov Slovenije: Anka Vesel, Boris Šter in Metod Zakotnik.

Kranj – V Društvu paraplegikov Gorenjske, ki združuje člane po poškodbi ali bolezni hrbtenjače, so svoj umetniški potencial našli tudi trije ljubiteljski slikarji Anka Vesel, Boris Šter in Metod Zakotnik, ki se s svojimi deli tokrat predstavljajo na razstavi v avli Zavarovalnice Triglav. Kot je na četrtkovem odprtju dejal umetnostni zgodovinar Jaka Racman, imajo vsi trije mnogo skupnih življenjskih imenovalcev – tako v hudi življenjski izkušnji, ki je posledica prometne nesreče ali padca, kot v tem, da so zato postali gibalno ovirani. Druži pa jih tudi ljubezen do likovnega ustvarjanja. V slednjem so našli brezmejno svobodo izražanja, kjer so si zelo različni v tem, kako podajajo likovno snov tako v tehničnem kot v slogovnem smislu.

»Slikanje mi pomeni sproščanje in hkrati izziv. Slikam v tehniki olje na platno, najbližje pa so mi domišljijske krajine. V zadnjem času še bolj kot v slikanju uživam v risbi,« je povedala Anka Vesel, slikarski kolega Metod Zakotnik pa prisega na tehniko akvarela, v zadnjem času pa se pogosto loteva skiciranja s svinčnikom in ogljem. »Tu se predstavljam z opusom akvarelov s tematiko naše slovenske krajine in arhitekture, tokrat predvsem značilne kraške. Ukvarjam pa se tudi z grafiko. Prav je, da se tudi mi invalidi lahko predstavimo na ta način in pokažemo, da marsikaj zmoremo.« Najizkušenejši likovnik v trojici je že večkrat nagrajeni Boris Šter. »Slikam po občutku. Kjerkoli sem, običajno nekaj narišem in potem doma izgotovim do konca. V zadnjem času se precej posvečam abstrakciji, raziskujem med različnimi materiali in tehnikami. Slikam olja in v akrilni tehniki, blizu pa mi je tudi grafika, na primer suha igla in jedkanica.«

Svoj bogati likovni opus tokrat predstavlja z zelo različnimi deli. »Od slike do slike preseneča v tem, ko od slike do slike najde svojemu občutju ustrezen likovni izraz in motivu, ki ga slika, najbolj ustrezno podobo,« Racman poudarja Šterovo raznolikost: »Hkrati v svoji likovni razgledanosti ni nekdo, ki bi sledil učbeniku likovnih slogov. On svoj slog izbira sam.« Med deli Zakotnika in Veselove sogovornik vidi podobnosti v motiviki, ki pa jo na platno podajata na zelo različen način. Zakotnik se loteva jasnejšega podajanja arhitekturnih detajlov ali celot in tudi tihožitij v akrilni tehniki ter pri tem pozna nenapisano pravilo, kako mora belina iskrivo žareti in dati sliki svetlo podstat. Veselova pa v oljni tehniki uporablja dokaj nasičene barve v hladnih modrih in zelenih tonih, a z vedrimi podtoni v svojih krajinah, gorskega jezera ali jezera v gozdu prinaša neko pozitivnost. »Pri tem se od tradicije odmika k bolj modernim pristopom, še vedno pa ostaja v okolju, ki je za neko skorajda romantično reminiscenco krajinske tradicije pri nas zelo značilen,« še dodaja Jaka Racman.