Cankarjeve Podobe iz sanj

Cankar: »Nikoli nisem prav lahko pisal; v teh zadnjih časih pa mi je vsak stavek, ki ga napišem, skoraj telesna muka. Niso le neprijetne in žalostne zunanje stvari, ki mi vežejo trudno roko in tišče misel k tlom. Res je najbrž, da bi mi tekla beseda glajše in veselejše, če bi ... če bi bilo vsaj malo sonca, če bi vsaj enkrat lahko dihnil iz polnih, osvobojenih prsi, vsaj enkrat lahko pogledal predse in nase brez strahu, z nezastrtim očesom. Ali vendar to ni poglavitno; in saj nisem edini med nami, ki bi potožil, če bi ga ne bilo sram. Vse nekaj drugega, globljega, silno bolestnejšega je, kar je storilo, da je moja govorica podobna plahemu, komaj razumljivemu jecljanju, da moja misel, namesto da bi svetla švignila proti nebu, prhuta nestalno, ne ve kam in ne more nikamor.« / Janko Kos: »Pojem 'sanje' v teh besedilih večidel nima pomena pravih, v spanju porojenih sanj iz nezavednega, kot jih je v Cankarjevem času razlagal Sigmund Freud, umetniško pa prikazoval mlajši sodobnik Franz Kafka. Sanje so v teh črticah beseda za poetično domišljijo človeka, ki iz budnega stanja prehaja v 'sanjske' podobe, da bi v njih utelesil svoje strahove, grozo smrti in breme krivde, pa tudi željo, da bi sebe in svet okoli sebe odrešil za srečnost v življenju, ki je mladost in ljubezen. Da bi se ta želja izpolnila, se mora nazadnje zateči ne samo k materi, ki ga je rodila in se zanj žrtvovala, in k domovini, ki ji je s svojim pisateljstvom tako ali drugače služil, ampak še k Bogu, ki naj želji podeli končni smisel, opravičenje in veljavo. S tem se v Podobah iz sanj Cankarjeva duhovna in umetniška pot dokončno sklene.« (Str. 5 in 211)

Prvi od gornjih navedkov je Cankarjev prvi odstavek Podob iz sanj (prvič izšle 1917), drugi je iz spremne besede Janka Kosa. Še eno spremno besedo je prispeval Milček Komelj in v njej komentiral v tej knjigi natisnjene ilustracije Janeza Bernika. Na razstavi Ivan Cankar in Evropa, ki je še na ogled v Cankarjevem domu, komparativist Kos primerja Podobe iz sanj z zgodbami Franza Kafke, objavljenimi v letih med 1912 in 1920. »Skupen jima je pripovedni nadrealizem nestvarnih stanj in sanjskih prividov, pri Kafki z ožjim pomenom individualne usode v moderni družbi, pri Cankarju na ozadju svetovne vojne, življenja in smrti ne samo posameznika, ampak širše skupnosti z željo po moralnem očiščenju in odrešitvi.« Kakorkoli že: ponovno branje Cankarjevih Podob iz sanj potrjuje spoznanje, da se je pisatelj Cankar poslovil od življenja v velikem slogu.