Na Brezje in Višarje

Izletniki Gorenjskega glasa smo pretekli teden romali od brezjanske k višarski Mariji. Zaradi velikega zanimanja smo šli na pot kar dvakrat: v torek in v sredo.

Kaj je lepšega in prijetnejšega kot v dneh med velikim (15. avgusta) in malim šmarnom (8. septembra) romati po Marijini poti od Brezij na Višarje! To smo pretekli teden kar dva dni zapored počeli izletniki Gorenjskega glasa. Izleta sta bila enkratna in vsebinsko bogata ter po zaslugi Grega Flajnika kot vedno izvrstno organizirana, poleg tega pa nam je bilo namenjeno prekrasno sončno in toplo vreme.

Romanje z avtobusom, ki ga je varno krmaril šofer Jože Demšar z Rudnega, se je obakrat začelo pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Gvardijan frančiškanskega samostana in rektor Marijine bazilike pater dr. Robert Bahčič in direktorica Romarskega urada dr. Andreja Eržen sta nas s slikovito pripovedjo spremljala v preteklost in sedanjost najbolj znanega in najbolj obiskanega Marijinega svetišča v Sloveniji, ki je vedno bolj poznano tudi po svetu, in pripovedovala o pomenu Marije za Slovence in nastanku enkratne podobe Marije Pomagaj. Pater Robert in Andreja sta v sredo po našem obisku krenila na pravo peš romanje z Brezij na Višarje. Na cilju so bili v petek.

Skoraj 1800 metrov visoke Višarje nad Kanalsko dolino s 658 let staro cerkvijo, Marijinim kipom z Jezusom v naročju in čudovitimi freskami našega Toneta Kralja so bile druga postaja naše poti. Opoldanski maši sta bili nekaj posebnega. Prvič zato, ker ju je daroval upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran, rojen v Gameljnah, zato ga imamo Gorenjci tudi za svojega, in se zna s svojo besedo in pesmijo dotakniti srca vsakogar, in ker smo za vse potrebno pri maši poskrbeli romarji sami. V torek so bili med izletniki tudi organistka Marija Jamnik in Žabnice ter izvrstna pevca Mirko Poličar in Stanko Novak, zato je s kora odmevala čudovita pesem. V sredo sta bila posebna romarja zlatoporočenca Joži in Peter Thaler iz Strahinja. Romanje z nami je bilo darilo njunih sorodnikov, sovaščanov Marije in Pavla Marčuna!

Po maši nas je obakrat čakalo kosilo v gostilni Jureta Prešerna pod višarsko cerkvijo. Jure je rojen v zavedni slovenski družini v Trbižu. Kosilo, tako kot je na naših izletih običaj, ni minilo brez petja in glasbe. Čakala nas je le še vožnja z gondolo v dolino in postanek na tržnici v Trbižu, tudi kot spomin na stare čase, ko smo sem »romali« po riž in kavbojke. S tem smo sklenili dva čudovita romarska dneva. Upajmo, da nista bila zadnja!