Anže Kopitar je povedal, da je zelo ponosen, da je dobil svojo pravljico. A iz pravljice je mogoče potegniti tudi vzporednice z resničnim življenjem: »Stvari, ki se jih lotiš, moraš delati s srcem, če želiš uspeti. Potrebne so vztrajnost, potrpežljivost in ljubezen do dela.« / Foto: Gorazd Kavčič

Pravljica o ledenem kralju

Naša največja hokejska zvezda Anže Kopitar je dobil svojo pravljico. Resnično pravljico. Nosi naslov Anže – ledeni kralj, napisal jo je Primož Suhodolčan, v njej pa poleg Anžeta nastopa tudi kuža Gustl, ki se je, skupaj z Anžetovo ženo Ines in otrokoma Nežo in Jakobom, udeležil predstavitve knjige na Jesenicah.

»Anže je iskren, pošten, fejst fant in z njim je bilo odlično sodelovati,« je dejala vodja projekta priprave slikanice Andreja Kavčič z DZS. Avtor pravljice Primož Suhodolčan pa je o tem, kakšno sporočilo prinaša knjiga, povedal: »Šport, gibanje in branje je najlepše potovanje.«

Bodi potrpežljiv in hiter hkrati, se glasi nasvet v knjigi. »To je dober nasvet tako za pravljico kot v resničnem življenju,« je dejal Anže.

»Anže je za trenutek obstal in pogledal proti golu. Zdel se mu je čisto majhen in tako zelo velik hkrati. Počasi je dvignil pogled. Pred njim je stal Velikan, visok kot gora. Bil je ogromen, še višji kot planine nad Hrušico. Le kako naj najdem pot mimo njega? Naj grem okoli, počez ali naravnost? Naj ga kar preplezam?«

Tako se začenja pravljica z naslovom Anže – ledeni kralj, ki je pred dnevi izšla pri založbi DZS, govori pa o najboljšem slovenskem hokejistu Anžetu Kopitarju in njegovi poti med hokejske zvezde. Pravljico z biografskimi elementi je napisal Primož Suhodolčan, ilustriral pa Matej de Cecco. V njej je opisana Anžetova hokejska pot, ki se je začela za domačo hišo na Hrušici, kjer sta mu oče in stari oče vsako zimo pripravila led, da je lahko najprej drsal, potem pa igral hokej. Njegova prva soigralka je bila kar babica, in to ne le v pravljici, temveč v čisto resničnem življenju. Anže v knjigi z veliko treninga, vztrajnosti, potrpežljivosti in ljubezni do hokeja premaguje vse ovire in na koncu premaga tudi Velikane. Na koncu se njegove sanje uresničijo in tako se začne Anžetova resnična pravljica ...

Poleg Anžeta je osrednja zvezda slikanice njegov pes Gustl, prijazen zlati koder, ki je najbrž najslavnejši hokejski pes v ZDA, saj ima celo svoj lasten Twitter profil. Gustl se je, skupaj z Anžetovo ženo Ines in otrokoma Nežo in Jakobom, udeležil ponedeljkove predstavitve knjige na Jesenicah. To so pripravili na Osnovni šoli Prežihovega Voranca, ki jo je Anže obiskoval kot otrok in na katero ima, kot je dejal, lepe spomine. Četudi je iskreno priznal, da ni prav rad bral in se je raje podil po hodnikih ... A bil je odličen učenec, je zagotovil njegov nekdanji učitelj telovadbe, zdaj ravnatelj šole Robert Kerštajn, ki se spominja, da je bil Anže že takrat odličen športnik, ne le hokejist, temveč je zmagoval tudi na krosih. In že v osmem razredu, leta 2002, je pri likovnem pouku narisal sliko hokejista z dresom NHL, kot bi vedel, kam ga bo pripeljala prihodnost.

Anže je ob tem povedal, da je zelo ponosen, da je dobil svojo pravljico. Povabilo je zato z veseljem sprejel in je tudi sodeloval pri pripravi, predvsem s svojimi spomini na otroštvo. V knjigi sicer celo spi s hokejsko čelado, v resničnem življenju pa je, je povedal, čelado imel ob postelji, skupaj z drugo hokejsko opremo. Nekaj vprašanj so hokejskemu zvezdniku, ki je kljub svetovni slavi ostal skromen in preprost fant s Hrušice, postavili tudi pogumni tretješolci. Tako so izvedeli, da je Anže začel drsati, ko je imel štiri leta, najprej s pomočjo stola, kasneje sam. »In kar nekajkrat sem padel,« je priznal in povedal, da ga je za hokej navdušil oče, ki je igral na Jesenicah. In kdo je njegov najljubši soigralec? V knjigi Gustl, v resničnem življenju pa Dustin Brown, s katerim že dolgo igrata skupaj pri ekipi Los Angeles Kings, je odgovoril na vprašanje tretješolca.

Predstavitve se je udeležil tudi dobršen del Anžetove družine, tudi mama in ponosni stari starši. Ena od babic je poučevala angleščino prav na Osnovni šoli Prežihovega Voranca, in ker je Anže že od samega začetka sanjal, da bo nekoč igral hokej v tujini, je povedal, da sta po vsaki tekmi vadila intervjuje v angleščini ... Dedek pa je še danes Anžetov največji navijač in ne zamudi nobene njegove tekme. V času hokejske sezone »obrne čas« in vse noči gleda prenose tekem iz ZDA ...

Anže se je z družino v sredo že vrnil nazaj v ZDA, kjer ga čaka nova hokejska sezona. V kovčkih je bila tudi nova slikanica (založba je Anžetu poklonila izvod z zlato naslovnico), ki jo bosta Anže in njegova žena Ines ob večerih prebirala Neži in Jakobu.