Šolske potrebščine

Ob letošnjem nakupu šolskih potrebščin sem se ob novi storitvi, ki jo nudijo knjigarne in papirnice, zamislila. Prodajalka je na posebnem strojčku plastificirala delovne zvezke in knjige po meri. Nova storitev, ki je v praksi videti tako, da starši kupijo delovne zvezke in knjige, prodajalka pa jih po meri zvezka ali knjige zavije, plastificira. Nič odpadkov, plačate storitev in namesto vas vse opravijo drugi. Ko to opazujem, globoko zavzdihnem in si mislim, česa vse ste oropali otroke.

Zavijanje knjig in zvezkov je bilo eno najljubših opravil za šolo. Celo leto smo zbirali stare koledarje ali iskali lep ovojni papir, s katerim smo zaščitili in zavili knjige in zvezke. Res da niso bili tako lepi, niti tako trdni, kot so danes, pa vendar je bilo to nekaj najlepšega. Prijateljica, kjer je bilo doma sedem otrok, pravi, nakup za šolo smo težko pričakovali. Vsi smo sedeli v sobi na tleh in zavijali knjige in zvezke. Starejši smo pomagali mlajšim, vonj po novih knjigah in zvezkih je omamen.

Danes torej vse to lahko naredijo v knjigarni. Nalepke z imeni še v srednji šoli napišejo mame, tudi v torbe jim zložijo vse potrebno. Starši pripeljejo otroke prav do vrat šole, potem pa se sprašujemo, kam je izginila otroška vedoželjnost. Še v srednji šoli berejo knjige starši skupaj z dijaki, ki pravijo: pol strani preberem jaz in pol strani moj oči. In to v gimnazijskem programu. Potem pa se čudimo, da dijaki po srednji šoli zelo slabo berejo in nimajo notranje motivacije. Kolegica je povedala, da so starši tako mimogrede obvestili vodstvo šole, da so celo poletje plačevali inštrukcije za matematiko in da inštruktor zagotavlja ustrezno znanje dijaka, zato mora opraviti popravni izpit. Kam je izginila želja po znanju? V telefon, televizijo in računalnik. Starejši se še spomnite, da ste celo poletje nabirali borovnice in gobe, da ste lahko kupili šolske potrebščine ali nove kopalke, čevlje.

Srečala sem kar nekaj ljudi, ki so se v petdesetih in šestdesetih letih po osnovni šoli preselili v Kranj. Prišli so na srednjo gumarsko ali tekstilno šolo; ne zato, ker bi jih ta stroka tako zanimala, ampak ker je bila to edina možnost brezplačnega internata in torej edina možnost šolanja. Želeli so v šolo in željni so bili znanja, ki ga v domačem okolju ni bilo.

Ko v pogovoru s prodajalko v knjigarni malo kramljava o teh novodobnih storitvah, pripomni, so pa tudi drugačni. Brata, ki bosta vstopila v šesti in četrti razred, sta prišla čisto sama kupit vse potrebno za šolo. Mati jima je dala denar in prišla sta sama, s kolesom. Prodajalka pravi: povejta mami, da sta zelo pridna, ker vse to zmoreta sama. Morda sem tako čustveno odreagirala ob tej novi ponudbi ali tržni niši, ker sem sama zelo rada zavijala zvezke in vse drugo za šolo. Ali pa sem ravno zato postala učiteljica, ker so mi bili zvezki, knjige in papir ves čas tako blizu.