V šoli nekoč

Šola je bila nekoč videti bistveno drugače kot danes, predvsem je bilo vse skromnejše, je spomine na svoje šolske dni z nami delilo šest stanovalcev Doma upokojencev Kranj.

Šolarje sta nekdaj na šolski klopi pričakala črnilnik in peresnik, pri računanju pa so si pomagali z lesenim računalom ali abakusom. Šolsko malico so si prinesli od doma, v šoli pa je pogosto kdo manjkal, ker so otroci obolevali za otroškimi boleznimi, ki jih danes praktično ne poznamo več, saj so jih s pomočjo cepiv uspeli izkoreniniti. Predvsem pa je bila šola precej manj stresna kot danes, so spomine na svoja šolska leta v grobem strnili stanovalci kranjskega doma upokojencev.

»Šolo sem obiskovala v Logatcu in na začetku sem bila edino dekle v razredu. Ko se nam je pridružilo še eno dekle, pa mi je takoj prineslo uši,« začne svojo pripoved 102-letna Justina Rozman, ki je šolo začela obiskovati pri šestih letih, torej daljnega leta 1922. Kot pravi, je bilo takrat v šoli vse zelo skromno. »Na mizi so nas čakali zvezek, črnilnik in peresnik. Kar je učiteljica narekovala, to smo zapisali.« Od treh sester v družini se je šolala samo ona. Matevž Krt je začel šolo obiskovati po drugi svetovni vojni, leta 1946. »V šolo smo šli kasneje kot danes, šele pri sedmih ali osmih letih, ne tako kot danes že pri šestih. Otroci tako sploh nimajo več otroštva, včasih smo se pa vse dneve podili po gozdu.« Tudi šolske torbe so bile bistveno lažje, v njej so poleg lesene peresnice imeli še dva zvezka in čitanko, je razložil Matevž Krt. Učiteljic se spominja kot zelo prijaznih, čeprav so jih včasih, ko so le preveč nagajali, tudi za ušesa. Marija Šenk ima manj lepe spomine na začetke svojega šolanja, saj je v času okupacije med drugo svetovno vojno hodila v nemško šolo, učiteljice pa so se ves čas izživljale nad njimi. »V šoli smo morali govoriti samo nemško,« še danes ne more pozabiti krivice, ki se jim je dogajala. Po letu 1945 je začela obiskovati slovensko šolo – in tega obdobja se spominja z veliko večjim veseljem. »Zelo rada sem se učila, a sem morala vstajati ob štirih zjutraj, da sem naredila nalogo, saj sem bila kmečko dekle in je imelo delo na kmetiji prednost. Razen tega sem bila najstarejša od osmih otrok in torej doma deklica za vse.« Čeprav so v njenih časih le težko našli čas za učenje, pa so se vsi trudili, da bi v šoli res pokazali znanje. »Drugače kot danes smo učitelje zelo spoštovali,« je poudarila.

Rozi Ivačič se spominja, da je morala zelo daleč hoditi peš v šolo, zato je nekajkrat tudi zamudila pouk. »Po vojni smo imeli v šoli tudi verouk. Osnovno šolo smo obiskovali štiri leta, nato je sledila nižja gimnazija.« Zalo lepe spomine ima na učiteljico Boženo Štefanec. »Imela me je zelo rada in vedno, ko je morala oditi iz razreda, je za kateder posedla mene.« Kristino Jurina pa je druga svetovna vojna prikrajšala za osnovnošolsko izobraževanje in je zato končala le razred in pol, saj je vmes prebolela tudi mumps, nato pa se je po vojni vpisala neposredno v nižjo gimnazijo v Kranju, kamor je hodila peš z Golnika. »V družini s 14 otroki sem bila najmlajša in me je poučevala kar sestra, ki je takrat že hodila na učiteljišče.« Ana Mravlje pa je poudarila, da so imeli učitelji nekdaj prisrčnejši odnos do učencev. »To je bil povsem drug pristop kot danes, imeli so veliko potrpljenja z nami.« Obenem so bili tudi v šoli zelo povezani z naravo, saj je vsaka šola imela šolski vrt, s pomočjo herbarijev, ki so jih izdelovali sami, pa so poznali prav vse travniške in gozdne rastline. »Najbolj sem si zapomnila latinsko ime za bučo, to je Cucurbita,« se posmeje.