Državi se ne mudi

Tudi v treh gorenjskih občinah so skoraj leto dni nestrpno čakali na odločitev ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je odločalo o podelitvi koncesije za opravljanje institucionalnega varstva starejših, kar jim bo omogočilo gradnjo manjših domov za starejše s petdesetimi do sedemdesetimi mesti. Sami so imeli namreč na voljo pičle štiri mesece za pripravo vse potrebne dokumentacije, ki so jo zahtevali na razpisu, ministrstvo pa je na veliko ogorčenje županov potrebovalo skoraj leto dni, da je odločilo o vlogah in podelilo koncesije. Brez koncesije namreč – čeprav imajo v občinah izbrane lokacije ter so večinoma že pripravili tudi arhitekturne in vsebinske podlage in jim je celo že uspelo pridobiti partnerja oziroma zasebnega investitorja, ki ima za gradnjo pripravljen denar – niso mogli začeti načrtovati gradnje domov.

Potrebe po domskem varstvu so vse večje, obstoječi domovi za starejše pa pokajo po šivih, opozarjajo v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Takih, ki bi že danes potrebovali sobo v domu, je v Sloveniji več kot sedem tisoč, sicer pa imajo v domovih več kot dvajset tisoč prošenj vseh, ki bi v bližnji prihodnosti želeli namestitev v domu. Ministrstvo je na zadnjem razpisu podelilo skupno 928 dodatnih mest v domovih za starejše, s čimer se bodo kapacitete povečale za pet odstotkov, kar pa je torej ob vseh prosilcih še vedno kaplja v morje, če vemo, da se populacija nezadržno stara in bo torej število ljudi, ki bodo potrebovali domsko oskrbo, še naraščalo. V domovih v gorenjski regiji imajo ta čas okrog 1400 prošenj za takojšnjo namestitev v domu. Prav zato je najbrž težko razumeti, da se državi ne mudi odgovarjati na tovrstne potrebe, in ne preseneča, da so zato v nekaterih občinah stvari vzeli kar v svoje roke. A povsem brez države, ki podeljuje koncesije, vseeno ne gre, zato so v občinah veliko energije porabili za lobiranje pri pristojnih, da bi vendarle uvideli njihovo stisko.

V treh manjših domovih, ki naj bi jih do leta 2020 zgradili v Žireh, Železnikih in Komendi, bo na voljo 179 mest. In kar je najpomembneje – v teh občinah bodo starejši končno dobili možnost namestitve v bližini svojega dotedanjega bivališča, kjer imajo najbrž tudi sorodnike. Domovi bodo prilagojeni uporabnikom in tesno vpeti v lokalno okolje, kar bi lahko predstavljalo vzorčen primer dolgotrajne oskrbe v manjših občinah. S tem ko starostniki ostajajo v svoji lokalni skupnosti in ohranjajo svojo socialno mrežo, jim bodo namreč omogočili čim bolj normalno življenje tudi takrat, ko niso več sposobni sami skrbeti zase.