Spet šola
Toliko je danes izobraževanj, da smo skoraj izgubili spoštovanje do institucij, učiteljev in znanja. Za eno smer študija nam do univerzitetne stopnje izobrazbe stroške krije država. Ker je zastonj, mnogo premalo cenimo občine in državo, ki plačujejo stroške. Premalo cenimo tudi učitelje, ki nam posredujejo znanje. Tako čudaški se mi zdijo ljudje, ki ob omembi šole, izobraževanja, knjig, študijskih potovanj … le zamahnejo z roko – rekoč, da šola nič ne pomeni, da je to le papir. Mnogi se res znajdejo tudi brez šol. Če pa pozorno pogledamo napredne ljudi v naši okolici (na vseh področjih), so to največkrat ljudje, ki so željni znanja in se danes nenehno izobražujejo. Kmet mora zelo dobro poznati nove načine kmetovanja, pogoje za subvencije, trende kmetijske politike, celo v birokratske predpise je prisiljen, avtomehanik mora danes znati upravljati računalnik, da pregleda avto, sobodajalci brez poznavanja interneta niti ne morejo začeti delati, poslovanje z državno upravo se vedno bolj seli na splet, znanje tujih jezikov je v mnogih službah samoumevno, v podjetjih veliko časa namenjajo neformalnemu in praktičnemu izobraževanju. V ospredje vedno bolj prihajajo t. i. mehke veščine: odnosi, sodelovanje, izmenjava mnenj, medsebojna pomoč, saj smo odvisni drug od drugega, razumevanje družbenih zakonitosti. Imeti znanje je vedno prednost. Z več znanja prej ocenimo trende, ki prihajajo k nam. To pa nam lahko zelo koristi. Biti med prvimi je pogosto čudaško, adrenalinsko. Ko pa sprejmemo to igro, je lahko zelo zabavno. In nikoli se ne konča.
S svojim pozitivnim odnosom do znanja, šol, učiteljev in profesorjev najprej širim svoje obzorje. Če je vse prav, bom zaradi več znanja na koncu koncev lažje živel. Otroci nas posnemajo v našem načinu mišljenja, delovanja, čutenja. S svojim odnosom do znanja jim nehote dajemo življenjsko popotnico. Znanje pa ni namenjeno samo sebi. Mora nam pomagati uresničevati naše talente in naše želje. Zato je tako zelo koristno, da otroke spodbujamo, naj razmišljajo in opazujejo, kaj jih veseli. Kje so njihovi interesi, katera področja jih zanimajo, kaj bodo počeli, ko bodo odrasli … Odrasli jim pomagamo že s tem, da jih ne silimo v dejavnosti, ki jih mi nismo mogli uresničiti. S tem otroka silimo s svojimi zablodami in ga hkrati oropamo njegovega poslanstva.
Otroku bo dobro delo skupno nakupovanje šolskih potrebščin. In naj otrok nekaj časa v roki drži račun. V pomoč mu bo, ko mu pomagamo organizirati njegov čas za šolo, treninge in ekrane. V otrokovo dobro je, da se najprej mi dobro razumemo z učitelji in se pomenimo, kaj je dobro za otroka. Predvsem ga spodbujajmo in mu osmislimo trud za znanje. Naše pohvale, red in spodbude ga bodo spremljali in hrabrili povsod. Naše graje in opazke, da iz njega ne bo nič, naša posmehovanja njegovemu trudu ga bodo vedno boleli in ovirali.