Ivan Cankar in Evropa

»Zamisel za razstavo, ki naj postavi Cankarja v evropski kontekst, je nastala iz prepričanja, da je treba ustvarjalnost osrednjega slovenskega pisatelja in dramatika videti v povezavah z duhovno kulturo in literarno umetnostjo Evrope. Tako bi bila vidnejša tudi njegova slovenska izvirnost …« Tako je dr. Janko Kos uvedel Prolog k razstavi, ki jo je sam zasnoval. V nadaljevanju med drugim pojasnil več »primerjalnih vzporednic« med Cankarjevimi deli in deli njegovih evropskih sodobnikov. Navajam le tri. »Drama Kralj na Betajnovi je izšla leta 1902, leto pozneje je George Bernard Shaw objavil igro Človek in nadčlovek, povezuje ju ideja ''volje do moči'' in ''nadčloveka'', smisel, ki ga podeljujeta tem idejam, pa je ne samo različen, ampak nasproten. / Farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski se v nekaterih delih stika s komedijo Interesi in koristi španskega dramatika Jacinta Benaventeja y Martineza, ki je izšla leta 1907, leto pred Cankarjevo igro. Podobni motivi in dramski zapleti so v obeh delih postavljeni na različne ravni z neenakovrednim duhovnim pomenom. / Povest Kurent (1909) je mogoče primerjati z romanom Gertrud Hermanna Hesseja, izdanim leto pozneje. Veže ju osrednji lik umetnika, godca in glasbenika, postavljenega pri Cankarju v narodno in domišljijsko pomenljivo zgodbo, pri Hesseju pa kot individualna usoda meščanskega umetnika. / Cankarjev zadnji roman Milan in Milena (1913) je imel evropskega predhodnika v romanu Victoria, ki ga je Knut Hamsun objavil leta 1898. Zgodbo o usodni, neizpolnjeni ljubezni je Cankar spisal z drznimi podobami spolnosti ter jo hkrati postavil na višjo raven z mistično povezavo ljubezni in smrti. / Cankarjevo zadnjo knjigo, zbirko črtic Podobe iz sanj (1917), je mogoče razumeti na evropskem ozadju sočasnih zgodb Franza Kafke, objavljenih med letoma 1912 in 1920. Skupen jima je pripovedni nadrealizem nestvarnih stanj in sanjskih prividov, pri Kafki z ožjim pomenom individualne usode v moderni družbi, pri Cankarju na ozadju svetovne vojne, življenja in smrti ne samo posameznika, ampak širše skupnosti z željo po moralnem očiščenju in odrešitvi.« (Str. 7–11)

Navedeni odlomki so iz kataloga razstave, ki ga ne smemo le prelistati, velja ga prebrati v celoti. Hkrati pa si velja ogledati razstavo samo; domiselna vizualna podoba in postavitev sta delo Silvana Omerzuja in Katarine Štok Pretnar. Razstava v Cankarjevem domu je na ogled do 28. februarja 2019.