Emil Hafnar in Jože Felicijan / Foto: Tina Dokl

V muzeju Tomosovih motorjev

V Stražišču pri Kranju je ena večjih zbirk Tomosovih motorjev v Sloveniji. Pretekli teden so muzejsko zbirko Emila Hafnarja obiskali lastniki Volkswagnovih vozil na zračno hlajenje z vseh delov Evrope in Slovenije.

Stražišče – Pretekli petek se je v Stražišču ustavilo petdeset Volkswagnovih avtomobilov na zračno hlajenje, ki jih največ ljudi bolje pozna pod imenom hrošči. Ustavili so se v muzeju Tomosovih motorjev, ki ga že od leta 2002 vodi Emil Hafnar. »V muzeju je razstavljenih več kot tisoč eksponatov. Del muzeja je etnografska zbirka iz prve in druge svetovne vojne, večji del muzeja pa je zbirka Tomosovih motorjev,« je povedal Hafnar in dodal, da je to ena največjih zbirk takšnih motornih koles v Sloveniji.

Petkov obisk je organiziral Jože Felicijan, ki vodi Volkswagen Hrošč klub Slovenija, ki je, kot je povedal Hafnar, organiziralo srečanje voznikov Volkswagnovih vozil na zračno hlajenje. Ti so se pripeljali iz vseh koncev Evrope. Za Emila Hafnarja je bil petkov obisk kar velik zalogaj, saj se je moral dogovoriti z vsemi sosedi, da so obiskovalci lahko parkirali na njihovih dvoriščih, prijatelji so mu pomagali v vlogi redarjev, srečal pa se je s še večjim problemom, in sicer kako v tako majhen muzejski prostor spraviti toliko ljudi. Vseh skupaj jih je muzej obiskalo okoli 150, in čeprav nekateri niso razumeli slovensko, so bili z ogledom izredno zadovoljni.

Hafnar se z zbiranjem Tomosovih motorjev ukvarja že več kot trideset let. Njegova zbirka pa se lahko pohvali tudi z vozili drugih znamk, s kolesom z lesenimi platišči, s ponyjem, ki ga je kasneje začela izdelovati tovarna koles Rog, s številnimi stenskimi urami in podobno. Svoje mopede je 25 let tudi posojal Tomosu za razstave. »Ob petdesetletnici so mi dali tudi priznanje in zahvalo ter podarili dva svoja izjemno zanimiva mopeda za zbirko,« se je pohvalil Hafnar, ki se s Tomosovimi motorji vozi že od mladosti, in kot pravi, jih pozna v dno »duše«, hkrati pa priznava, da mu brez podpore in pomoči družine ne bi tako uspevalo.

Po dvajsetih letih iskanja pa je Hafnarjeva zbirka bogatejša še za Tomosov traktor, ki ga je dobil v zelo žalostnem stanju in ga čez zimo obnovil. Poudaril je, da je bilo takšnih traktorjev izdelanih le deset, saj so bili predragi in niso šli v prodajo.