Od komika do premierja

Slovenci smo dobili novega predsednika vlade; v prav nič sladko jabolko je zagrizel Marjan Šarec iz Šmarce pri Kamniku, štiridesetletnik, ki je tako postal najmlajši premier v samostojni državi.

Spomnim se lokalnih volitev pred skoraj osmimi leti, ko je na vrhuncu svoje priljubljenosti z likom Ivana Serpentinška in imitacijami slovenskih politikov napovedal kandidaturo za kamniškega župana. Sprva se je zdelo kot šala in številni ga niso jemali resno, a vsi, ki ga dobro poznajo, so vedeli, da je Marjan Šarec v resnici zelo resen in da politiko, zgodovino in biografije velikih posameznikov prebira in študira že od malega. Na volitvah je gladko zmagal in dokazal, da se v politiko ni podal na kratki rok. Kamniški župan je bil skoraj dva mandata, uvrstil se je v drugi krog predsedniških volitev, s svojo stranko LMŠ pa na letošnjih parlamentarnih volitvah kot popoln začetnik v državni politiki končal na drugem mestu.

Svoje življenjske epizode, ki so jo zaznamovali nastopi po vsej Sloveniji, na katerih je zabaval občinstvo in bil eden najbolj priljubljenih komikov in imitatorjev pri nas, ne želi pomesti pod preprogo, še več, na opravljeno delo je ponosen, čeprav so dejstvo, da je slovenski premier postal nekdanji komik, ob nedavni izvolitvi poudarjali tudi mediji po Evropi in ZDA. Da je srednjo lesarsko šolo zaključil po kar nekaj popravnih izpitih, je – kot poudarja – dokaz, da zna napake popravljati, izobrazba na AGRFT pa naj bi mu pomagala tudi pri tem, da se zna vživeti v druge in – kar sploh ni nepomembno – zna nastopati in govoriti. Da je odličen in predvsem spontan govornik, je ničkolikokrat dokazal kot župan. Eden od njegovih ciljev, da si v politiko želi vnesti več kulture, bo več kot dobrodošel.

Nasprotniki mu nenehno očitajo, da ga vodijo »strici iz ozadja«, sam pa se takšnim trditvam le nasmehne. Večkrat je že dokazal, in to tudi že pred vstopom v politiko, da ga dvomljivci kvečjemu podžgejo. »Po osnovni šoli so me hoteli vpisati v triletno šolo, pa jih nisem poslušal, ko sem se želel vpisati na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, so mi dejali, da nimam nobene možnosti, pa sem študij končal kot diplomirani igralec, in ko sem se podal v politiko, so mi tudi to mnogi odsvetovali. Že na občinski ravni, kaj šele na državni. Če bi poslušal take modrece, ne bi v življenju ničesar dosegel,« rad pove.

In morda se bo prav zaradi nasprotnikov in dvomljivcev, ki jih ima zdaj okoli sebe več kot kadarkoli doslej, izkazal tudi kot predsednik vlade.