Slap Val Nera je lahko dostopen in zato dobro obiskan. Od slapu pot vodi naprej proti gorskemu jezercu Valletta na približno 2600 metrih nadmorske višine. Pot se sicer malce vleče, ni pa zahtevna, planincev je malo, zato pa toliko večji užitek v miru gorskega sveta.

Livigno, gorski biser (2)

Livigno na 1816 metrih nadmorske višine je poseben ne samo zaradi prečudovite narave in njegove svojevrstne zgodovine, ampak tudi zaradi znamenite tekme v teku na smučeh, ki bo letos 24. avgusta. Sneg skladiščijo in ga za ta namen sredi poletja namečejo po glavnih ulicah. Dogodek ima tradicijo, privabi veliko obiskovalcev, že tretje leto zapored pa bodo na njem gostili tudi tekmo 1KShot, ki se je udeležijo najboljši tekači na smučeh in biatlonci iz svetovnega pokala.

Pet julijskih dni sem izkoristila za aktiven oddih, večinoma za planinarjenje. Livignska dolina je objeta v tritisočake, zato kakšne manjše zaplate snega pod vrhovi niso redkost. Planinske poti so dobro označene, res pa lahko višje naletiš tudi na kakšen podor na poti, ki ga je povzročilo močnejše deževje; višje greš, bolj je teren tudi krušljiv. Planinskih poti je sicer veliko, od nezahtevnih do zelo zahtevnih. Kar nekaj poti je speljanih po pobočjih (kjer so pozimi urejene smučarske proge) in si jih po večini delijo planinci in gorski kolesarji. Vsaj prvi vtis je bil tak, da je na teh poteh celo več gorskih kolesarjev – in, da, še mene je zagrabilo, da sem opravila en lažji gorskokolesarski spust. Na višji nadmorski višini imajo planinci poti samo zase oziroma si jih delijo z gorskimi živalmi, še posebno svizci se pogosto oglašajo. Se pa višje ne boste mogli okrepčati v planinskih kočah, ker jih ni; nižje pa je tudi kakšna sirarna, ki prijazno vabi, da jo obiščete. Livignska dolina je razpotegnjena, a vse do obrobja, kjer so tudi izhodišča za planinske poti, čez dan redno vozi lokalni avtobus, ki je brezplačen.

Po Livignu smo šli za nekaj dni še v Canazei v osrčje Dolomitov. Čudovito naravno okolje (a to je tudi v Livignu), cene nastanitve pa višje kot v Livignu. Predvsem si imel v Canazeiu občutek, da še enega turista več mestece ne bo moglo več sprejeti, toliko nas je bilo. Upam, da bo za obisk Livigna še kakšna priložnost; ne nazadnje, za aktivna doživetja je bilo pet dni čisto premalo ...