Urgenca: vrste, solidarnost, plačevanje in še kaj

Na urgencah so dolge čakalne vrste, ki jih ustvarjajo tudi pacienti za nenujne storitve, ko pridejo zaradi vbodov klopov, izpadanja las, ureznine v prst s papirjem, zaprosila za bolniško odsotnost ... Da takšni primeri res niso za na urgenco, se je začelo več opozarjati, morda se kak pacient le predrami in ugotovi, da ni solidaren s pacientom iz iste čakalne vrste, ki nujno pomoč zares potrebuje. Urgence se problema čakalnih vrst, nujnih in nenujnih storitev, lotevajo različno. Nekaterim je država omogočila strokovne pogoje za izvajanje triaže, to je razvrščanje pacientov glede na stopnjo nujnosti obravnave. Najbolj nenujni morajo tudi čakati najdlje.

Nekatere urgence so nenujne storitve začele zaračunavati, za tak ukrep imajo podlago v pravilih zdravstvene zavarovalnice, ki predpisujejo, da so pacienti, ki niso nujni in gredo na pregled k zdravniku, ki ni njihov izbrani zdravnik, samoplačniki. Potemtakem bi prav vsaka urgenca v nenujnem primeru lahko izstavila račun. A kakšen »kaj pa, če ...« vendarle obstaja. Kaj, če pacient v nekem trenutku nima izbranega zdravnika, ker je njegov odšel drugam, se upokojil, pravočasne zamenjave pa še ni? Ali ko je študent postavljen pred dejstvo, da je za šolsko medicino prestar in mora sam v mukotrpno iskanje družinskega zdravnika? Več ambulant družinske medicine, več njihove dostopnosti bi zagotovo pomenilo kakšnega pacienta manj na urgenci.

Tole zaračunavanje me vseeno malo bega. Eni zaračunavajo, eni ne – in že se dogaja, da gre pacient na tisto bližnjo urgenco, kjer nenujne storitve (še) ne bo plačal. Na eni urgenci torej pacientov manj, na drugi pa še daljša vrsta. Kaj, če zaračunavanje postane privilegij premožnejših, tudi o tem se menijo ljudje na ulici. Zakaj bi nekdo z visoko vročino in glavobolom – in polno denarnico – trpel in sredi noči čakal na jutrišnjo ambulanto, če gre pa lahko takoj na urgenco, dobi oskrbo in zraven še zdravila v dežurni lekarni in znesek računa z lahkoto poravna?

Vloga urgence je jasno opredeljena, to je pomoč življenjsko ogroženim. A treba je upoštevati še čisto »človeški faktor«. Kako lahko pacient ali njegovi bližnji vedno (laično) presodijo, ali je za urgentno obravnavo, ali ne? Kaj storiti v takem primeru: prej poklicati na urgenco in se pogovoriti o tem? Kaj storiti, ko imaš doma majhnega otroka, ki nenadoma zboli sredi noči, ko vidiš, da ga nekaj zelo boli, a sam še ne zna povedati, kako mu je? No, na tem solidarnostnem izpitu bi tudi jaz padla in bi otroka odpeljala na urgenco ...