Nekateri izmed ustvarjalcev letošnje likovne kolonije Vrata v družbi predsednika PD Dovje - Mojstrana Gregorja Berceta ter direktorice Slovenskega planinskega muzeja Irene Lačen Benedičič / Foto: Tina Dokl

Čudovite gorske podobe

V Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani je do konca septembra na ogled slikarska razstava ustvarjalcev 39. likovne kolonije Vrata.

Mojstrana – Eden najbolj idiličnih naravnih ateljejev na svetu – dolina Vrata pod Triglavom – je tudi letos predstavljal popolno idejno-motivno kuliso šestnajstim slikarkam ter slikarjem tradicionalne likovne kolonije, ki so z različnimi tehnikami na platna ujeli podobe doline, od poti mimo slapa Peričnik do Aljaževega doma, pa do čudovitih razgledov na Triglav ter ostale vrhove Julijcev. Na razstavi, ki bo v muzeju na ogled do 26. septembra, se s svojimi deli predstavljajo: Marjan Burja, Jasminka Ćišić, Feliks Frühauf - Sreč, Anton Kavčič, Alenka Klemenčič, Ivan Kolar, Mojca Kovač, Ana Mlekuž Višnar, Janez Mohorič - Mokrnk, Edi Sever, Draga Soklič, Ljubo Soklič, Marija Strnad, Pavle Ščurk, Zdenka Vinšek in Erika Železnik.

Na odprtju razstave so si vsi zbrani ob nagovoru direktorice muzeja Irene Lačen Benedičič ogledali še povsem svež predstavitveni film o številnih naravnih lepotah, ki jih ponuja dolina, z mnogimi razstavami, predavanji in ostalimi aktivnostmi pa jih povzema prav Slovenski planinski muzej, kulturni program pa je obogatil tudi ubran nastop zbora Vox Carniola.

Likovno kolonijo že vsa leta marljivo organizira Planinsko društvo Dovje - Mojstrana. Predsednik društva Gregor Berce je ob želji vsem ustvarjalcem, naj s svojimi deli še naprej lepšajo naš svet, takole poetično iskreno strnil misli o letošnjem likovnem ustvarjanju: »Z očmi umetnika je svet videti drugačen. Leta lahko hodimo drug ob drugem po istih poteh, pa vendar so zgodbe posameznikov vedno različne. Vsi pa smo pred triglavsko steno nekoč stali prvič in jo opazovali s spoštovanjem. Gore so podobne življenju – včasih nudijo lagodne vzpone in zložne spuste, včasih pa se nam na pot postavijo strme stene in globoka brezna. Spremljajo nas v naši minljivosti, ko ostajajo na prvi pogled nespremenjene, medtem ko mi zorimo. Gore se zdijo mogočne in nepremagljive, kot mladost. Če je fotografija čudovito zrno časa, je slika zgodba o času in slikarju, ki jo je ustvaril. S sliko čutimo svet drugega človeka. Tako slike tudi tistim, ki morda nismo domači v likovni umetnosti, omogočijo razmislek o poteh, budijo spomine na zgodbe ter vzbujajo čustva. Njihovim ustvarjalcem pa so pot v osebno zadovoljstvo in duhovno rast.«