Električna kolesa so potuha
Tako se je morda slišalo pred desetimi leti, ko so na slovenski trg prišla prva električna kolesa, torej kolesa, na katera sta nameščena tudi elektromotor in ustrezna baterija.
Danes, po desetih letih obstaja, je že veliko dokazov, da v naslovu zapisano ni res. Vse več kolesarjev se odloča za nakup e-kolesa. V zadnjih treh letih je prodaja tovrstnih koles skokovito narasla in napovedi za naslednja leta so prav tako ugodne.
Uporabljajo jih tisti, ki jim vrtenje pedal v klanec postaja vse večje breme. Po ravnini se peljejo na lasten, torej nožni pogon, ko pridejo do klanca, pa vklopijo pomoč.
Električno kolo deluje tako kot navadno, le da ima vgrajen še elektromotor, ki ga poganja baterija. Gre torej za kombinacijo motorja, ki ga poganja baterija, in »pedaliranja« oziroma pritiskanja na pedale z nogami, torej kolesarjevo energijo. Pri tem pa električno kolo uporabniku ne dovoli počitka, takoj ko namreč nehamo pritiskati na pedale, se ustavi tudi električna pomoč – in obratno, bolj ko sami poganjamo pedale, bolj nam elektromotor pomaga.
Elektromotor sodeluje le do hitrosti 25 kilometrov na uro, potem pa ne več in se premikamo samo z lastno energijo.
Električno kolo je torej treba še vedno poganjati, a na cilj pridemo hitreje, osvojimo tudi kakšen gorski prelaz, ki ga sicer ne bi, in potem uživamo v dolgem spustu v dolino.
V naših krajih naletiš na klanec že, če se odpelješ v sosednjo vas. Poznam kar nekaj uporabnikov električnih koles, ki trdijo, da so s takšnim kolesom veliko bolj aktivni.
Imajo pa električna kolesa tudi slabo plat. Prva je njihova teža, saj zaradi vgradnje baterije tehtajo bistveno več kot klasična kolesa, približno dvajset kilogramov več. Če se baterija izprazni, moramo torej naprej poganjati sami in nam dodatna teža povzroča težave. Dodatna teža nam povzroča probleme tudi, ko želimo kolo prepeljati na avtomobilu. Težje kolo namreč težje dvignemo na streho avta.
Na dodatno hitrost, ki jo daje elektromotor, se je treba tudi navaditi, saj so hitrosti lahko precej večje.
Pomanjkljivost je tudi cena, saj so v primerjavi z navadnimi kolesi električna dražja za najmanj šeststo evrov. Toliko namreč staneta elektromotor in kakovostna baterija.
In ravno pri bateriji ni vredno varčevati. Dobra baterija mora zdržati od osemdeset do sto dvajset kilometrov, odvisno od konfiguracije terena, načina vožnje in teže kolesarja. S skrbno uporabo dobre baterije preživijo veliko dlje časa, tako da bi jih morali napolniti vsaj tisočkrat, preden se iztrošijo. Na svetu so štirje proizvajalci zares kakovostnih e-sistemov: Bosch, Shimano, Yamaha, Brose.
Električna kolesa so na voljo praktično v vsaki bolje založeni kolesarski trgovini, prodajalci lahko svetujejo pri nakupu. Najbolje je, da si kolo pred nakupom za kakšen dan izposodite in ga preizkusite. Tako boste najbolje spoznali, ali vam ustreza.
Zdi se, da bo v prihodnje vse več koles opremljenih z električnimi pomagali. Tako kot velja na primer za klimatsko napravo v avtu. Pred leti so jih vgrajevali samo v luksuzna vozila, danes so na trgu le redka vozila brez nje.
Električno kolo je torej dobra izbira za:
• popotniške kolesarje, ki bi radi v eni vožnji prekolesarili čim več, ob tem pa želijo, da bi jim ostalo še toliko moči, da si kraje tudi ogledajo;
• pare, ki bi radi kolesarili skupaj, pa je eden od para mnogo močnejši;
• gorske kolesarje, ki bi radi v enem dnevu osvojili tri vrhove namesto enega; navzgor jim pomaga elektrika, navzdol pomoč ni potrebna;
• kolesarje, ki ugotovijo, da z leti vse bolj sopihajo v klance, in lahko tako naprezanje postane nevarno za njihovo zdravje;
• kolesarje, ki se radi v službo peljejo s kolesom, pa ne bi radi, da so njihova oblačila na delovnem mestu prepotena.