Kje sva bila in kje sva?
Še bolj je pomembno vprašanje, kam bova prišla. Bila sva tik pred ločitvijo, saj tako ni šlo več naprej. Nisva mogla več prenašati te grozne napetosti v svojem odnosu. Vedno se je nekdo umaknil. Nekako sva vedela, da to ni najbolj zdravo. Tako sva mučila vsak sebe in drug drugega dolgih dvajset let. Šla sva po pomoč. Po pol leta šele vidiva, da sva živela vsak na svojem planetu. »Zabluzila« sva dvajset let življenja. Odvisna drug od drugega in v celoti sva pozabila vsak nase. Vsak poizkus zbliževanja naju je oddaljil za mesec dni. Prepir–odmik–prepir–odmik. Vsak na svojem koncu hiše in vsak v svoji službi sva trpela. Na terapijah ni bilo nič tako, kot sva pričakovala. Moč rešitve nama je bila dana oziroma vrnjena. Ves čas sva bila prepričana, da naju bo spolnost zbližala. V resnici nama je služila za potešitev nagona, in kar je še huje – za potešitev notranje groze in nemira ali pa sva si delala drug drugemu usluge. Nase in na svoje želje je pa tako ali tako vsak od naju pozabil.
Za nič na svetu si nisva upala pogovarjati se o ločitvi. Tako zelo sva bila odvisna drug od drugega. Ko sem o tem začel premišljevati, se mi je takoj in nemudoma vedno pojavila vrtoglavica, narastel mi je srčni utrip, bil sem tik pred paničnim napadom. Vendar sem rajši to prenašal, kot da bi ti omenil ločitev. Ko sem ti nekajkrat pokazal svojo grozo, ki mi jo prebujaš, si norela, nato pa v kotu sedela in jokala. Seveda sem te nato tolažil, ti si me le prosila, naj ne jokam še jaz, ker organsko ne preneseš pogleda na moške solze.
Danes si vzameva čas in se upava pogovarjati o moji in tvoji notranji napetosti, tesnobi, nelagodju. Oba sva polna krivde, še vedno se je lažje ukvarjati z drugim kot s sabo. Jaz ne vem, kam naj dam toliko jeze in besa na moške, čeprav vidim, da si dober človek. Kako čudno, vendar me tvoja dobrota, nežnost in bližina vržejo v bes, ki ga ne morem obvladovati. Takrat bi te kar ubila. Jezna sem na svojega očeta, ker nikoli ni poskrbel zase. Vedno je v vsem ustregel moji mami. Zelo me žalosti, ko vidim, da sem enaka, popolnoma enaka v tem obnašanju. Še celo glavoboli so podobni kot pri njem. Od kod si ti prinesel toliko solza, ne veva, saj si ostal sirota pri treh letih in si kasneje živel pri dobrih ljudeh …
Zakaj nas nihče ni učil zakonitosti v zakonskem odnosu? V šoli smo morali npr. znati, kako se razmnožujejo morske kumare – kaj to vpliva na mojo srečo! Morali smo znati odvode drugega reda – kaj to vpliva na mojo srečo! Zakaj nas nihče ni učil, kako naj se imata mož in žena rada? In kaj storiti s čustvenimi viharji in lastno zgodovino? Zakaj nam nihče ni povedal, da od čustvenih bolečin lahko telesno zbolim? Počasi, zelo počasi napredujeva. Zakaj gre to tako zelo počasi? Vesela sva vsake novosti. Toliko novih spoznanj. Želiva se skupaj postarati z več sreče kot do sedaj.