Dr. Miha Humar

Prostora za rast je še dovolj

Doktor lesarstva Miha Humar prihaja iz Komende in je pred dvema letoma z 41 leti postal najmlajši dekan Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki sodi med največje in najodličnejše v Sloveniji. Pred iztekom mandata smo se z njim pogovarjali o položaju in izzivih lesne industrije pri nas.

»Slovenija spada med države z zelo velikim deležem pohištva lastnih mizarjev. Za množičnega proizvajalca, kakršen je Ikea, se odločimo le v primeru nakupa manjših kosov, večje pa nam večinoma vseeno izdelajo mizarji in domači pohištveniki.«

V Sloveniji je bila pred desetletji močna lesna industrija, ki danes zaposluje precej manj delavcev kot nekdaj. Zakaj les danes slabše izkoristimo kot nekoč?

»Mislim, da lesa ne izrabljamo slabo, imamo pa še veliko potenciala za rast. V Sloveniji je lesna industrija v najboljših časih zaposlovala celo štirideset tisoč ljudi. Vendar je takrat temeljila na poceni delovni sili, na velikoserijski proizvodnji in na izvozu izdelkov množične proizvodnje na ameriški in zahodnoevropski trg. V tistih časih smo izvažali milijone stolov v Ameriko. Takrat je veljalo, da je en slovenski stol stal toliko kot zrezek na Manhattnu. V svetu sta bila v tistem obdobju dva centra stolarske industrije, eden v Sloveniji, drugi pa v Furlaniji - Julijski krajini, ki ju danes ni več. Ta poslovni model je ugasnil, takšen tip proizvodnje pa se je preselil na vzhod. Ljudje danes želijo individualno in ne množičnega pohištva. Drugi vzrok leži v obdobju tranzicije, ko je potekala privatizacija podjetij. Veliko obratov ni vlagalo v razvoj, kar je zahtevalo svoj davek. Poleg tega je bila depreciacija tolarja v devetdesetih letih izrazito nenaklonjena izvoznikom, kamor je v veliki meri sodila tudi slovenska lesnopredelovalna industrija. Velika napaka je bila storjena tudi s podelitvijo koncesij gozdarskim podjetjem in denacionalizacijo gozdov. Takrat se je dokončno pretrgala gozdno-lesna veriga. V Sloveniji imamo danes kar nekaj podjetij, ki so relativno uspešna in rastejo in dosegajo velike uspehe na slovenskem in evropskem trgu. Vprašanje pa je, ali bodo dosegla tako veliko število zaposlenih kot nekoč. Industrija se danes robotizira, avtomatizira in tudi na račun tega je danes manj zaposlenih kot nekoč. Lesna industrija v zadnjem času beleži rast. Lani se je število delavcev zvišalo za deset odstotkov, na 12 do 13 tisoč zaposlenih.«

V tujino izvažamo hlodovino, ki jo nato slovenska podjetja ponovno kupujejo v obliki polizdelkov in lesnih elementov po precej višji ceni. V čem je vzrok takšnega početja?

»Imamo okoli osemsto žagarskih obratov, ki so večinoma majhni, zaradi česar težko dohajajo zahteve trga. Večina proizvajalcev hiš denimo uporablja les, ki je certificiran po določenih tehničnih smernicah. Les mora biti razvrščen v določene trdnostne razrede v skladu z zahtevami Evropske unije. Oprema pa je draga in zahtevna, zato si je manjši obrati pogosto ne morejo privoščiti. Razlog, da večjih obratov ni več, delno tiči tudi v domačem okolju. Pred leti je denimo tuji investitor v bližini brniškega letališča želel postaviti velik obrat za razrez lesa, pa si je glavni investitor premislil predvsem zaradi velikih administrativnih ovir, ki jih je postavljala lokalna skupnost.

V tem času sicer pri nas nastajata dva večja obrata, ki bosta zagotovo spremenila razmere na trgu. Glede izvoza v Avstrijo pa se moramo zavedati, da smo z vključitvijo v Evropsko unijo postali del enotnega trga, zaradi česar se je povečal izvoz v severno sosedo. Avstrija je v predpristopnem obdobju sprejela številne spodbudne ukrepe, s katerimi je okrepila položaj primarne lesne industrije. V tem obdobju so vanjo veliko investirali, mi pa tega nismo storili. Danes stoji na naši severni meji ena najsodobnejših industrij za primarno predelavo lesa, ki ji je izredno težko konkurirati. Tudi zato, ker je večina obratov že amortizirana. Poleg tega za razliko od Slovenije v Avstriji niso nikoli pretrgali gozdno-lesne verige, kar je njihova velika prednost.

Naša posebnost je tudi to, da imamo po podatkih zavoda za gozdove kar 313 tisoč gozdnih posesti, ki jih ima v lasti kar 461 tisoč gozdnih posestnikov. Takšna velika razdrobljenost, veliko lastnikov in solastnikov gozdov, otežuje strokovno delo in optimalno izrabo lesa v zasebnih gozdovih. Precej lastnikov niti ne ve, kje v gozdu je njihova posest, in ne zna ravnati z njo.«

Les se vse več uporablja tudi za gradnjo stanovanjskih objektov. Kakšne so prednosti bivanja v lesenih hišah?

»Ena od prednosti je, da objekt lahko zgradimo zelo hitro in se vanj vselimo v le nekaj mesecih. Na Oddelku za lesarstvo smo začeli graditi lesen prilesek v avgustu, v začetku decembra pa ga je slavnostno odprla ministrica za šolstvo in šport. Leseni objekti, če so pravilno konstruirani, so tudi potresno zelo varni. Med potresom v Posočju se je izkazalo, da so jo bolje odnesli leseni objekti, kar je za nas, ki živimo na potresnem območju, zelo pomembno. Tudi kvaliteta bivanja je v takšnih objektih večja. Številne raziskave potrjujejo, da se ljudje v lesenih hišah bolje počutijo. Vprašanje je sicer, v kolikšni meri so te raziskave promocijsko usmerjene, vendar tudi sami ugotavljamo, da je delo v našem lesenem delu fakultete, ki smo ga zgradili pred dvema letoma, prijetnejše in se v njem bolje počutimo. Večina sodelavcev bi se takoj preselila iz starega v novi del fakultete. Poleg tega je lesena gradnja okolju prijaznejša, uporabljamo domač material, delo pa s tem dobi domača industrija. Ne nazadnje se je treba zavedati, da je gozdno-lesna industrija prisotna predvsem na podeželju in s tem prispeva tudi k poselitvi, razvoju in ohranjanju podeželja.«

Stavba oddelka za lesarstvo je primer lesene javne zgradbe. Ali pri nas dovolj spodbujamo tovrstno gradnjo javnih stavb?

»V tem pogledu sem razočaran nad odnosom države. Pred leti je bila sprejeta uredba o zelenem javnem naročanju, ki je predpisovala minimalen delež lesa v objektih. Nadejali smo se, da bo to spodbudilo porast javne lesene gradnje, a so nato iz uredbe izvzeli šole in vrtce, ki predstavljajo glavnino javnih objektov, ki se v Sloveniji gradijo. Za takšno odločitev ni racionalne razlage, to je bila povsem politična, in ne strokovna odločitev.«

Na Gorenjskem je nekaj uspešnih podjetij. Kakšen je njihov potencial za nadaljnji razvoj?

»Za podjetja, ki beležijo največjo rast, je značilno, da ogromno vlagajo v razvoj in promocijo. Zavedajo se, da z izdelki, ki jih proizvajajo danes, jutri ne bodo več konkurenčni. Tipičen primer je podjetje M Sora iz Žirov. Proizvajajo energetsko varčna, tudi motorizirana okna. Skupaj razvijamo sisteme, ki bodo omogočali, da se bodo okna na podlagi notranjih in zunanjih klimatskih pogojev lahko sama odpirala in zapirala in s tem omogočala naravno zračenje prostorov. Razvijajo tudi več kot pet metrov visoka lesena okna, ki jih danes sploh še ni na trgu. Vsega tega ne bi bilo mogoče doseči brez razvoja novodobnih lesnih kompozitov.«

Tudi na fakulteti si približno polovico proračuna zagotovite iz tržnih in drugih kompetitivnih dejavnosti.

»Če želimo študentom omogočiti dobre pogoje za študij, moramo sredstva pridobiti tudi iz drugih virov. Najbolj nas je prizadelo, da ni dovolj poskrbljeno za financiranje temeljne znanosti, ki predstavlja največji vir idej in rešitev za industrijo. Raziskovalno delo je vedno dražje. Če želimo biti v stiku z najboljšimi, moramo dodatne vire financiranja iskati sami. Želimo biti razvojni zavod za slovensko lesno gospodarstvo. Večji projekti v zadnjem času potekajo predvsem v okviru Strategije pametne specializacije Slovenije. Država je opredelila devet prednostnih področij, kjer je Slovenija še posebno močna. Eno od teh je tudi področje pametnih zgradb in doma z lesno verigo. V okviru te iniciative smo skupaj z gospodarstvom izdelali akcijski načrt, v katerem smo opredelili nujne ukrepe, ki jih je treba izvesti na posameznem področju, in v nadaljevanju kandidirali na razpise. Ravno pred kratkim je bil naš projekt, ki smo ga pripravili v partnerstvu s podjetji M Sora, REM, Xlab in L-tek, z akronimom WOOLF najbolje ocenjen in je predlagan za financiranje. Gre za projekt, s katerim razvijamo sisteme za napovedovanje življenjske dobe lesenih izdelkov in stroškov vzdrževanja lesa. V ozadju tega je namreč ideja, da se podjetja iz proizvajalcev prelevijo tudi v ponudnike storitev. Z analizami lahko ugotovimo, kdaj je treba komponento zamenjati ali obnoviti. Tako kupec ob nakupu izdelka kupi tudi njegovo vzdrževanje.«

Kateri pa so najboljši slovenski proizvodi na tujih trgih?

»Imamo nekaj zelo dobrih proizvajalcev lesenih hiš, ki so prisotni tudi na tujih trgih, močni smo na področju proizvajalcev stavbnega pohištva, kot sta Lip Bled in Melu. Lip Bohinj je eden najopaznejših proizvajalcev opažnih plošč na svetovnem trgu. Premoremo dobre opremljevalce poslovnih prostorov, hotelov, jaht in ladij. Slovenija spada med države z zelo velikim deležem pohištva lastnih mizarjev. Za množičnega proizvajalca, kakršen je Ikea, se odločimo le v primeru nakupa manjših kosov, večje pa nam večinoma izdelajo mizarji in domači pohištveniki z veliko obrtnega znanja. Med razlogi za rast pohištvene industrije je tudi dobro sodelovanje med Združenjem za lesno in pohištveno industrijo pri GZS, inštituti, Univerzo in industrijo. Prostora za rast pa je še dovolj. Tako na področju izdelave lesenih hiš, kot javnih objektov in še kje.«