Učiteljiščniki, ki so maturirali pred petdesetimi leti: (od leve proti desni) Ljuba Kunstelj, Jani Pavšič, Božo Janež, Joži Dekleva, Lea Klemenčič, Nikola Jovanovič, Ida Vehovec in Ciril Mrgole / Foto: osebni arhiv

Pol stoletja od mature zadnjih učiteljiščnikov

Leta 1968 so maturirali zadnji dijaki ljubljanskega učiteljišča – šole, ki je na bodoče učitelje in učiteljice, sploh na tiste, ki so tja prišli iz majhnih vasi, naredila močan vtis. Ob petdeseti obletnici mature so se zbrali pred železniško postajo v Ljubljani, tako kot nekoč – točno pod uro.

V 5. b razredu je bilo 27 dijakov, bili so zadnja generacija učiteljišča. Večinoma so prihajali z gorenjskega konca: iz Šenčurja, Gorij, Podnarta, Bohinja, Tržiča, Cerkelj in z Jesenic. Ob petdeseti obletnici mature se jih je zbralo le osem, šest je že pokojnih, preostali so bili zadržani. Ena izmed nekdanjih dijakinj Ida Vehovec pravi: »Prav vsako leto se srečamo v gostilni Zajc v Lahovčah, ob visokem jubileju pa smo se vrnili v mesto svojih srednješolskih dni in dan preživeli ob obujanju spominov.« Prehodili so Resljevo ulico – tako kot pred petdesetimi leti – in pred zgradbo učiteljišča, danes Gimnazijo Ledina, zapeli znamenito pesem Gaudeamus Igitur. »Ob zapetih besedah so bile sedaj misli popolnoma drugačne kot tedaj, ko smo bili stari devetnajst let,« pravi Ida.

Njihova razredničarka je bila slovenistka in prevajalka iz francoščine Marija Jamar Legat, rojena Škofjeločanka, ki je napisala literarno-zgodovinsko kroniko Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu. »Na tedanjem ministrstvu za šolstvo je veljalo nenapisano pravilo, da naj na učiteljišču učijo samo najboljši profesorji, ki s svojim načinom učenja dijake neposredno učijo poučevanja. Naša razredničarka je bila razumevajoča, bila nam je prijateljica, ki je najstniške prekrške dijakov mnogokrat opravičevala in zagovarjala,« pripoveduje Ida in nadaljuje: »Zanjo smo bili otroci nove povojne generacije, zavedala se je, da so naši starši nekdanji partizani, interniranci, begunci, ljudje, ki so na tak ali drugačen način prestali vojne strahote, ki jih mi, njihovi otroci, nikoli ne bomo pozabili.«

Ida se tudi spominja, da so ob vstopu na učiteljišče morali obljubiti in zapriseči zvestobo slovenskemu jeziku. »Dijaki petega letnika so brucom v podobi Primoža Trubarja in njegovih pisarij uprizorili zaprisego v Trubarjevi slovenščini, da nam bo poučevanje slovenščine sveto.«

Takoj po maturi so se novopečeni učitelji razkropili in se zaposlili na osnovnih šolah po vsej Sloveniji. »Postali smo razredni učitelji in pred poučevanjem smo v mislih imeli mnoge metode, ki so nam jih predali profesorji, predvsem kako razložiti in nazorno prikazati mnogotera vedenja iz učnega načrta za nižje razrede, da bomo dobro tlakovali znanje, ki se bo na tej osnovi gradilo v glavi vsakega otroka drugače.«